diff --git a/README.md b/README.md
index 006b746..eda1b07 100644
--- a/README.md
+++ b/README.md
@@ -1,10 +1,33 @@
-## Navodila za uporabo
+## Navodila za uporabo template sistema
 
-`tmplt.tex` je file ki si ga skopirate in dodate notr svojo vsebino. `style.py`
-je file, ki mu date C++ kodo na standardn input in sproducira sumljiv in
-neberljiv Latex na standardnem izhodu. Ta latex lahko potem pastate v svoj
-`.tex` file na primernem mestu. To je mal neprakticno in tko naprej.
-Improvementi temu processu so se work in progress.
+Nova poglavja dodajaj v podmapo `chapters/`. Datoteka naj izgleda tako:
+
+```latex
+%#template templates/template.text
+
+%#block title
+Naslov poglavja
+%#endblock
+
+%#block content
+Tu piši vse kar želiš napisati. Uporabljaj \LaTeX{} kodo,
+kakor običajno. Na voljo imaš vse, kar je bilo na voljo v starih
+templatih.
+
+Če želiš vključiti del kode, napiši:
+%#insert python3 style.py < chapters/ime-poglavja/datoteka.cpp
+kjer je to dejansko obstoječa datoteka.
+
+% Na splošno lahko kot argument v %#insert podaš katerokoli shell
+% komando. Glej, da jo bo lahko pognal kdorkoli, ki bi želel prevesti program.
+
+Ne pozabiti
+%#endblock
+```
+
+Da prevedeš, poženi `./lp.py chapters/ime-datoteke.tex`.
+Končna PDF datoteka bo v `./ime-datoteke.p.pdf`.
 
 ### dependencies
-Za `style.py` zaganjat boste rabl python knjiznico `pygments`.
+
+`pip3 install pygments`
diff --git a/arithm.tex b/arithm.tex
deleted file mode 100644
index d0bee89..0000000
--- a/arithm.tex
+++ /dev/null
@@ -1,422 +0,0 @@
-\documentclass{article}
-\usepackage{fancyvrb}
-\usepackage{color}
-\usepackage[utf8]{inputenc}
-\usepackage[a4paper, total={6.2in, 9in}]{geometry}
-\usepackage[many]{tcolorbox}
-\usepackage[T1]{fontenc}
-\usepackage[slovene]{babel}
-
-\usetikzlibrary{calc}
-
-\setlength\parindent{0pt}
-
-\makeatletter
-\def\PY@reset{\let\PY@it=\relax \let\PY@bf=\relax%
-    \let\PY@ul=\relax \let\PY@tc=\relax%
-    \let\PY@bc=\relax \let\PY@ff=\relax}
-\def\PY@tok#1{\csname PY@tok@#1\endcsname}
-\def\PY@toks#1+{\ifx\relax#1\empty\else%
-    \PY@tok{#1}\expandafter\PY@toks\fi}
-\def\PY@do#1{\PY@bc{\PY@tc{\PY@ul{%
-    \PY@it{\PY@bf{\PY@ff{#1}}}}}}}
-\def\PY#1#2{\PY@reset\PY@toks#1+\relax+\PY@do{#2}}
-
-\@namedef{PY@tok@c}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.19,0.51,0.25}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@k}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@o}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@p}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@n}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@m}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kc}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kd}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kn}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kp}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kr}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kt}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@na}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@bp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@no}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ni}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ne}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@fm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@py}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nn}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nt}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nv}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vg}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sa}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@dl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s2}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@se}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@si}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sr}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ss}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@il}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mo}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ow}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ch}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cpf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@c1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cs}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-
-\def\PYZbs{\char`\\}
-\def\PYZus{\char`\_}
-\def\PYZob{\char`\{}
-\def\PYZcb{\char`\}}
-\def\PYZca{\char`\^}
-\def\PYZam{\char`\&}
-\def\PYZlt{\char`\<}
-\def\PYZgt{\char`\>}
-\def\PYZsh{\char`\#}
-\def\PYZpc{\char`\%}
-\def\PYZdl{\char`\$}
-\def\PYZhy{\char`\-}
-\def\PYZsq{\char`\'}
-\def\PYZdq{\char`\"}
-\def\PYZti{\char`\~}
-% for compatibility with earlier versions
-\def\PYZat{@}
-\def\PYZlb{[}
-\def\PYZrb{]}
-\makeatother
-
-\definecolor{myblue}{RGB}{0,163,243}
-\definecolor{myred}{RGB}{243, 10, 25}
-\definecolor{mygreen}{RGB}{50, 205, 50}
-
-\newcommand{\fon}[1]{\fontfamily{#1}\selectfont}
-
-
-\tcbset{examplestyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myblue,
-  colback=myblue!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myblue,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\tcbset{inoutstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=mygreen,
-  colback=mygreen!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=mygreen,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily,
-  fontupper=\ttfamily,
-  fontlower=\ttfamily,
-  }
-}
-
-\tcbset{errorstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myred,
-  colback=myred!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myred,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter,number within=section]{examples}[1][]{
-  examplestyle,
-  colback=white,
-  title=Primer,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\newtcolorbox[auto counter]{errors}[1][]{
-  errorstyle,
-  colback=white,
-  title=Pogoste napake,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter]{inout}[1][]{
-  inoutstyle,
-  colback=white,
-  title=Primer vhoda in izhoda,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\title{Računske operacije}
-\date{}
-
-\begin{document}
-\maketitle
-
-\section{Seštevanje, odštevanje, množenje}
-Računalniki lahko s spremenljivkami počnejo veliko stvari. Najpreprostejše so  operacije na številih, kot so seštevanje, odštevanje in množenje. Račune zapisujemo tako kot v šoli, z \emph{operatorji}.
-\begin{itemize}
-	\item \verb-+- za seštevanje
-	\item \verb+-+ za odštevanje
-	\item \verb+*+ za množenje
-\end{itemize}
-
-Rezultat lahko izračunamo kar znotraj funkcije \verb+printf+:
-
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{5}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{7}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{+}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-
-\begin{inout}
-
-\tcblower
-12
-\end{inout}
-
-
-\end{examples}
-
-\pagebreak
-Rezultat lahko tudi shranimo v novo spremenljivko:
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{vsota}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{razlika}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{vsota}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{+}\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{razlika}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{\PYZhy{}}\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{*}\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{vsota}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{razlika}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-3 7
-\tcblower
-12\\
--4\\
-21
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{errors}
-Spremenljivko \emph{inicializiramo} tako, da notri nekaj shranimo, bodisi kot \verb+a=5+, bodisi s tem, da vanjo nekaj napišemo s funkcijo \verb+scanf+.
-Če je ne inicializiramo, pozneje pa jo poskusimo uporabiti za izpisovanje, računanje ali kaj drugega, lahko dobimo zelo čudne rezultate, naš program se lahko celo sesuje.
-\end{errors}
-
-%CHECK
-V zgornjem programu tudi vidimo, da lahko z enim klicem funkcije \verb+scanf+ preberemo več spremenljivk.
-
-\subsection*{Negativna števila}
-Na meteorološki postaji Kredarica so leta 2014 izmerili povprečno januarsko temperaturo približno -5 °C, povprečno avgustovsko pa približno 6 °C.
-Med tema meritvama je 11 °C razlike. \\
-Pozimi lahko izmerimo temperature manjše od 0. Takšnim številom, kot je -5, rečemo \emph{negativna števila}. Lahko jih uporabimo tudi drugje, ne samo pri merjenju temperature. \\
-S pozitivnimi števili lahko štejemo od 0 do neskončno (1, 2, 3, ...), z negativnimi pa do - neskončno. (-1, -2, -3, ...). Tako kot pozitivna števila jih lahko seštevamo in odštevamo:
-
-\begin{examples}
-5 - 11 = -6 \\
--6 + 11 = 5 \\
-5 -(-6) = 11 \\
--2 - 1 = -3 \\ 
--2 - (-1) = -1
--2 + (-1) = -3 \\\\
-\emph{Pravila:}\\
--(-6) = +6\\
-+(-1) = -1 \\
--(-(-(-1))) = -(-(+1)) = -(-1) = 1
-\end{examples}
-
-Lahko jih tudi množimo:
-
-\begin{examples}
-2 * (-5) = -10 \\
-(-5) * (-5) = 25 \\
-
-\emph{Pravila:}
-Če množimo dve pozitivni števili, je produkt pozitiven. \\
-Če množimo eno pozitivno in eno negativno število, je produkt negativen. \\
-Če množimo dve negativni števili, je produkt spet negativen. \\
-O negativnih številih lahko razmišljamo kot: -3 = (-1) * 3
-\end{examples}
-
-Računalniki z negativnimi števili računajo enako kot s pozitivnimi:
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Vsota: \PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{Razlika: \PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{Produkt: \PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{+w}{ }\PY{o}{+}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZhy{}}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{+w}{ }\PY{o}{*}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-
-\begin{inout}
-3 7
-\tcblower
-Vsota: 10 \\
-Razlika: -4 \\
-Produkt: 21
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\pagebreak
-\section{Deljenje}
-Števila lahko tudi delimo. Za deljenje uporabljamo znak \verb+/+.
-Za razumevanje poglavja si bomo pomagali s formulo $a = k*b + o$, ki ponazarja deljenje z ostankom.
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{/}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-
-\begin{inout}
-16 8
-\tcblower
-2
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{errors}
-Deljenje v jezikih C in C++ je celoštevilsko. Deljenje z ostankom lahko zapišemo po formuli: $a = k*b + o$.
-
-16/8: 16 = 2*8 + 0 \\
-Ostanek je 0, ker je 16 deljivo z 8. \\\\
-
-16/5: 15 = 3*5 + 1 \\
-1 je ostanek. \\\\
-
-Celoštevilsko deljenje pomeni, da nam program vnre samo $k$. Primer vhoda in izhoda za zgornji program, kjer števili nista deljivi:
-
-\begin{inout}
-16 3
-\tcblower
-5
-\end{inout}
-
-Tudi, če bi bil rezultat deljenja 7.9, tega program ne zaokroži na 8, temveč nam vrne 7. \\
-Če manjše število delimo z večjim, zato vedno dobimo 0.
-
-\end{errors}
-
-\pagebreak
-Operator \verb+/+ nam torej iz pri deljenju \verb+a/b+ vrne \verb+k+. Lahko pa dobimo tudi ostanek \verb+o+. Do njega pridemo z operatorjem \verb+%+ (\emph{modulo}).
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d = \PYZpc{}d*\PYZpc{}d + \PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{/}\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{\PYZpc{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Količnik: \PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{Ostanek: \PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{/}\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{\PYZpc{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-25 7
-\tcblower
-25 = 3*7 + 4 \\
-Količnik: 3 \\
-Ostanek: 4
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{errors}
-Deljenje z 0 v matematiki ni definirano in prav tako ne v programiranju. Če neko število delimo z 0, se nam bo program sesul. Prav tako, če poskušamo izračunati ostanek pri deljenju z 0. \\
-Ta napaka se pogosto zgodi v programih, kjer delimo z več števili, zato moramo biti na to pozorni.
-\end{errors}
-
-\end{document}
diff --git a/basic-conditionals.tex b/basic-conditionals.tex
deleted file mode 100644
index 363270b..0000000
--- a/basic-conditionals.tex
+++ /dev/null
@@ -1,438 +0,0 @@
-\documentclass{article}
-\usepackage{fancyvrb}
-\usepackage{color}
-\usepackage[utf8]{inputenc}
-\usepackage[a4paper, total={6.2in, 9in}]{geometry}
-\usepackage[many]{tcolorbox}
-\usepackage[T1]{fontenc}
-\usepackage[slovene]{babel}
-
-\usetikzlibrary{calc}
-
-\setlength\parindent{0pt}
-
-\makeatletter
-\def\PY@reset{\let\PY@it=\relax \let\PY@bf=\relax%
-    \let\PY@ul=\relax \let\PY@tc=\relax%
-    \let\PY@bc=\relax \let\PY@ff=\relax}
-\def\PY@tok#1{\csname PY@tok@#1\endcsname}
-\def\PY@toks#1+{\ifx\relax#1\empty\else%
-    \PY@tok{#1}\expandafter\PY@toks\fi}
-\def\PY@do#1{\PY@bc{\PY@tc{\PY@ul{%
-    \PY@it{\PY@bf{\PY@ff{#1}}}}}}}
-\def\PY#1#2{\PY@reset\PY@toks#1+\relax+\PY@do{#2}}
-
-\@namedef{PY@tok@c}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.19,0.51,0.25}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@k}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@o}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@p}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@n}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@m}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kc}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kd}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kn}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kp}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kr}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kt}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@na}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@bp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@no}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ni}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ne}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@fm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@py}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nn}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nt}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nv}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vg}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sa}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@dl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s2}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@se}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@si}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sr}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ss}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@il}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mo}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ow}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ch}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cpf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@c1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cs}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-
-\def\PYZbs{\char`\\}
-\def\PYZus{\char`\_}
-\def\PYZob{\char`\{}
-\def\PYZcb{\char`\}}
-\def\PYZca{\char`\^}
-\def\PYZam{\char`\&}
-\def\PYZlt{\char`\<}
-\def\PYZgt{\char`\>}
-\def\PYZsh{\char`\#}
-\def\PYZpc{\char`\%}
-\def\PYZdl{\char`\$}
-\def\PYZhy{\char`\-}
-\def\PYZsq{\char`\'}
-\def\PYZdq{\char`\"}
-\def\PYZti{\char`\~}
-% for compatibility with earlier versions
-\def\PYZat{@}
-\def\PYZlb{[}
-\def\PYZrb{]}
-\makeatother
-
-\definecolor{myblue}{RGB}{0,163,243}
-\definecolor{myred}{RGB}{243, 10, 25}
-\definecolor{mygreen}{RGB}{50, 205, 50}
-
-\newcommand{\fon}[1]{\fontfamily{#1}\selectfont}
-
-
-\tcbset{examplestyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myblue,
-  colback=myblue!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myblue,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\tcbset{inoutstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=mygreen,
-  colback=mygreen!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=mygreen,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily,
-  fontupper=\ttfamily,
-  fontlower=\ttfamily,
-  }
-}
-
-\tcbset{errorstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myred,
-  colback=myred!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myred,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter,number within=section]{examples}[1][]{
-  examplestyle,
-  colback=white,
-  title=Primer,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\newtcolorbox[auto counter]{errors}[1][]{
-  errorstyle,
-  colback=white,
-  title=Pogoste napake,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter]{inout}[1][]{
-  inoutstyle,
-  colback=white,
-  title=Primer vhoda in izhoda,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\title{Pogojni stavki}
-\date{}
-
-\begin{document}
-\maketitle
-
-Pogosto želimo, da računalnik izvaja drugačno kodo glede na vrednost ene ali
-večih spremenljivk, npr. da nam pokaže drugačno vsebino, če smo napisali
-pravilno ali napačno geslo, da računalo sešteva, če smo pritisnili gumb za
-seštevanje, oz. odšteva, če smo pritisnili gumb za odštevanje, ipd. Z drugimi
-besedami, želimo upravljati potek programa (torej izbrati, katera koda naj
-se izvede) glede na vrednosti spremenljivk. Angleško takemu upravljanju
-pravimo \emph{control flow}, najpogosteje pa ga izvajamo s t.i. \emph{pogojnimi}
-ali \emph{if stavki}. Osnovna struktura je sledeča:
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{pogoj}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, ce pogoj velja}
-\PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, ce pogoj ne velja}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-\end{examples}
-
-\emph{Pogoj} je nov pojem. Označuje neke vrste račun, katerega rezultat ni
-število, vendar \emph{logična vrednost}. Tu sta možni vrednosti le dve:
-pravilno (angl.~\verb+true+) in napačno (angl.~\verb+false+). Če bo rezultat
-računa, navedenega v običajnih oklepajih v zgornjem \verb+if+ stavku,
-\verb+true+,
-se bo izvedla koda znotraj prvih zavitih oklepajev, če pa je rezultat računa
-\verb+false+, pa se bo izvedla koda v drugih zavitih oklepajih (tistih za besedo
-\verb+else+). Drugega dela, t.j. \verb+else+ in oklepaji za njim, ni treba
-pisati, če ga ne želimo.
-
-Kako pa zapišemo pogoj? Za to uporabimo posebne logične operatorje. Pri delu s
-številkami so nam na voljo naslednji:
-\begin{itemize}
-  \item \verb+==+: primerja dve številski vrednosti.
-	Rezultat je \verb+true+, če sta vrednosti enaki.
-  \item \verb+!=+: primerja dve številski vrednosti.
-	Rezultat je \verb+true+, če sta vrednosti različni.
-  \item \verb+<+: primerja dve številski vrednosti.
-	Rezultat je \verb+true+, če je vrednost na levi manjša od vrednosti na desni.
-  \item \verb+>+: deluje podobno kot \verb+<+, le da v drugo smer;
-	rezultat je \verb+true+, če je vrednost na desni manjša od vrednosti na levi.
-  \item \verb+<=+: primerja dve številski vrednosti.
-	Rezultat je \verb+true+, če sta vrednosti enaki, ali če je vrednost
-	na levi manjša od vrednosti na desni.
-  \item \verb+>=+ deluje podobno kot \verb+<=+, le da v drugo smer.
-\end{itemize}
-
-\begin{examples}
-
-Poglejmo si primer uporabe pogojnega stavka.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{a}\PY{p}{,} \PY{n}{b}\PY{p}{;}
-    \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{n}{b}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Stevili sta enaki.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{!}\PY{o}{=} \PY{n}{b}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Stevili sta razlicni.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{\PYZlt{}} \PY{n}{b}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Prvo stevilo je manjse od drugega.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{\PYZgt{}} \PY{n}{b}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Prvo stevilo je vecje od drugega.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{\PYZlt{}}\PY{o}{=} \PY{n}{b}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Prvo stevilo je manjse ali enako drugemu.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{\PYZgt{}}\PY{o}{=} \PY{n}{b}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Prvo stevilo je vecje ali enako drugemu.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-12 12
-\tcblower
-Stevili sta enaki.\\
-Prvo stevilo je manjse ali enako drugemu.\\
-Prvo stevilo je vecje ali enako drugemu.
-\end{inout}
-
-\begin{inout}
-3 7
-\tcblower
-Stevili sta razlicni.\\
-Prvo stevilo je manjse od drugega.\\
-Prvo stevilo je majnse ali enako drugemu.
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-
-\begin{errors}
-  Pri primerjavi moramo uporabiti dva enačaja (\verb+==+). Če uporabimo samo
-  en enačaj, kot v matematiki (torej \verb+=+), se bo program sicer zagnal,
-  vendar ne bo deloval pravilno.
-  Enojnega enačaja nikoli ne uporabljamo v pogoju \verb+if+ stavka.
-\end{errors}
-
-\begin{errors}
-  % Pri predelavi v učbenik: pogovor, če je smiselno že tu omenjati strcmp
-  Taka primerjava deluje samo na številih. Če želimo primerjati dve besedili,
-  za to potrebujemo posebno funkcijo \verb+strcmp+, ki jo bomo
-  podrobneje spoznali, ko bomo govorili o besedilu.
-\end{errors}
-
-\begin{examples}
-
-Primer uporabe stavka \verb+else+. Program bo uporabnika vprašal za PIN,
-in mu napisal, če je bil PIN pravilen oziroma napačen.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// Vprasaj uporabnika za PIN, in preveri, ce je pravilen}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{pin}\PY{p}{;}
-    \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{pin}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{pin} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{42}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{PIN je pravilen!}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{PIN je napacen!}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-42
-\tcblower
-PIN je pravilen!
-\end{inout}
-
-\begin{inout}
-7
-\tcblower
-PIN je napacen!
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{examples}
-\verb+if+ stavke lahko tudi gnezdimo; torej vstavimo enega v drugega.
-Spodnji program od uporabnika sprejme naročilo v restavraciji, kjer ponujajo
-dve vrsti hrane; juhe in sendviče. Na voljo sta dve vrsti juhe, in dve vrsti
-sendvičev.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// Uporabnik naj napise 1, ce zeli juho, in 2, ce zeli sendvic.}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{zelja}\PY{p}{;}
-    \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{zelja}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{zelja} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{c+c1}{// Uporabnik naj napise 1, ce zeli govejo juho,}
-        \PY{c+c1}{// in 2, ce zeli paradiznikovo.}
-        \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{n}{zelja}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{zelja} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-            \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Ena goveja juha. Dober tek!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-            \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Ena paradiznikova juha. Dober tek!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{c+c1}{// Uporabnik naj napise 1, ce zeli sendvic s sunko,}
-        \PY{c+c1}{// in 2, ce zeli vegeterjanski sendvic.}
-        \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{zelja}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{zelja} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-            \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{En sendvic s sunko. Dober tek!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-            \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{En vegeterjanski sendvic. Dober tek!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-        \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-2\\
-1
-\tcblower
-En sendvic s sunko. Dober tek!
-\end{inout}
-\end{examples}
-
-
-\begin{errors}
-
-Pozorni bodimo tudi na postavitev kode. Običajno kodo znotraj zavitih oklepajev
-\verb+if+ stavka pišemo tako, da je poravnana štiri presledke bolj desno od
-kode zunaj \verb+if+ stavka. V nekaterih programskih jezikih je taka poravnava
-obvezna, v C/C++ pa ne, vendar nezamaknjena koda že v zelo majhnih programih
-postane popolnoma nepregledna. Branje in popravljanje kode je veliko lažje, če
-del kode znotraj zavitih oklepajev zamaknemo za štiri presledke. Za to lahko
-uporabimo tudi tipko Tab, ki se na tipkovnici nahaja levo od tipke Q.
-
-\vspace{0.3cm}
-Tako \textbf{nikoli} ne pišemo:
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{l+m+mi}{3} \PY{o}{\PYZgt{}} \PY{l+m+mi}{2}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Velja}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Ne velja}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\end{errors}
-
-\end{document}
diff --git a/chapters/arithm/arithm.tex b/chapters/arithm/arithm.tex
new file mode 100644
index 0000000..b58fa47
--- /dev/null
+++ b/chapters/arithm/arithm.tex
@@ -0,0 +1,164 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Računske operacije
+%#endblock
+
+%#block content
+\section{Seštevanje, odštevanje, množenje}
+Računalniki lahko s spremenljivkami počnejo veliko stvari. Najpreprostejše so  operacije na številih, kot so seštevanje, odštevanje in množenje. Račune zapisujemo tako kot v šoli, z \emph{operatorji}.
+\begin{itemize}
+	\item \verb-+- za seštevanje
+	\item \verb+-+ za odštevanje
+	\item \verb+*+ za množenje
+\end{itemize}
+
+Rezultat lahko izračunamo kar znotraj funkcije \verb+printf+:
+
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/arithm/sestevanje.cpp
+
+\begin{inout}
+
+\tcblower
+12
+\end{inout}
+
+
+\end{examples}
+
+\pagebreak
+Rezultat lahko tudi shranimo v novo spremenljivko:
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/arithm/nova-spremenljivka.cpp
+
+\begin{inout}
+3 7
+\tcblower
+12\\
+-4\\
+21
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{errors}
+Spremenljivko \emph{inicializiramo} tako, da notri nekaj shranimo, bodisi kot \verb+a=5+, bodisi s tem, da vanjo nekaj napišemo s funkcijo \verb+scanf+.
+Če je ne inicializiramo, pozneje pa jo poskusimo uporabiti za izpisovanje, računanje ali kaj drugega, lahko dobimo zelo čudne rezultate, naš program se lahko celo sesuje.
+\end{errors}
+
+%CHECK
+V zgornjem programu tudi vidimo, da lahko z enim klicem funkcije \verb+scanf+ preberemo več spremenljivk.
+
+\subsection*{Negativna števila}
+Na meteorološki postaji Kredarica so leta 2014 izmerili povprečno januarsko temperaturo približno -5 °C, povprečno avgustovsko pa približno 6 °C.
+Med tema meritvama je 11 °C razlike. \\
+Pozimi lahko izmerimo temperature manjše od 0. Takšnim številom, kot je -5, rečemo \emph{negativna števila}. Lahko jih uporabimo tudi drugje, ne samo pri merjenju temperature. \\
+S pozitivnimi števili lahko štejemo od 0 do neskončno (1, 2, 3, ...), z negativnimi pa do - neskončno. (-1, -2, -3, ...). Tako kot pozitivna števila jih lahko seštevamo in odštevamo:
+
+\begin{examples}
+5 - 11 = -6 \\
+-6 + 11 = 5 \\
+5 -(-6) = 11 \\
+-2 - 1 = -3 \\ 
+-2 - (-1) = -1
+-2 + (-1) = -3 \\\\
+\emph{Pravila:}\\
+-(-6) = +6\\
++(-1) = -1 \\
+-(-(-(-1))) = -(-(+1)) = -(-1) = 1
+\end{examples}
+
+Lahko jih tudi množimo:
+
+\begin{examples}
+2 * (-5) = -10 \\
+(-5) * (-5) = 25 \\
+
+\emph{Pravila:}
+Če množimo dve pozitivni števili, je produkt pozitiven. \\
+Če množimo eno pozitivno in eno negativno število, je produkt negativen. \\
+Če množimo dve negativni števili, je produkt spet negativen. \\
+O negativnih številih lahko razmišljamo kot: -3 = (-1) * 3
+\end{examples}
+
+Računalniki z negativnimi števili računajo enako kot s pozitivnimi:
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/arithm/negativna-stevila.cpp
+
+\begin{inout}
+3 7
+\tcblower
+Vsota: 10 \\
+Razlika: -4 \\
+Produkt: 21
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\pagebreak
+\section{Deljenje}
+Števila lahko tudi delimo. Za deljenje uporabljamo znak \verb+/+.
+Za razumevanje poglavja si bomo pomagali s formulo $a = k*b + o$, ki ponazarja deljenje z ostankom.
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/arithm/deljenje.cpp
+
+\begin{inout}
+16 8
+\tcblower
+2
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{errors}
+Deljenje v jezikih C in C++ je celoštevilsko. Deljenje z ostankom lahko zapišemo po formuli: $a = k*b + o$.
+
+16/8: 16 = 2*8 + 0 \\
+Ostanek je 0, ker je 16 deljivo z 8. \\\\
+
+16/5: 15 = 3*5 + 1 \\
+1 je ostanek. \\\\
+
+Celoštevilsko deljenje pomeni, da nam program vnre samo $k$. Primer vhoda in izhoda za zgornji program, kjer števili nista deljivi:
+
+\begin{inout}
+16 3
+\tcblower
+5
+\end{inout}
+
+Tudi, če bi bil rezultat deljenja 7.9, tega program ne zaokroži na 8, temveč nam vrne 7. \\
+Če manjše število delimo z večjim, zato vedno dobimo 0.
+
+\end{errors}
+
+\pagebreak
+Operator \verb+/+ nam torej iz pri deljenju \verb+a/b+ vrne \verb+k+. Lahko pa dobimo tudi ostanek \verb+o+. Do njega pridemo z operatorjem \verb+%+ (\emph{modulo}).
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/arithm/modulo.cpp
+
+\begin{inout}
+25 7
+\tcblower
+25 = 3*7 + 4 \\
+Količnik: 3 \\
+Ostanek: 4
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{errors}
+Deljenje z 0 v matematiki ni definirano in prav tako ne v programiranju. Če neko število delimo z 0, se nam bo program sesul. Prav tako, če poskušamo izračunati ostanek pri deljenju z 0. \\
+Ta napaka se pogosto zgodi v programih, kjer delimo z več števili, zato moramo biti na to pozorni.
+\end{errors}
+%#endblock
diff --git a/chapters/arithm/deljenje.cpp b/chapters/arithm/deljenje.cpp
new file mode 100644
index 0000000..b00ba05
--- /dev/null
+++ b/chapters/arithm/deljenje.cpp
@@ -0,0 +1,8 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a, b;
+    scanf("%d%d", &a, &b);
+    printf("%d\n", a/b);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/arithm/modulo.cpp b/chapters/arithm/modulo.cpp
new file mode 100644
index 0000000..4e1cc0e
--- /dev/null
+++ b/chapters/arithm/modulo.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a, b;
+    scanf("%d%d", &a, &b);
+    printf("%d = %d*%d + %d\n", a, a/b, b, a%b);
+    printf("Količnik: %d\nOstanek: %d\n", a/b, a%b);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/arithm/negativna-stevila.cpp b/chapters/arithm/negativna-stevila.cpp
new file mode 100644
index 0000000..ee4aee9
--- /dev/null
+++ b/chapters/arithm/negativna-stevila.cpp
@@ -0,0 +1,8 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a, b;
+    scanf("%d%d", &a, &b);
+    printf("Vsota: %d\nRazlika: %d\nProdukt: %d\n", a + b, a - b, a * b);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/arithm/nova-spremenljivka.cpp b/chapters/arithm/nova-spremenljivka.cpp
new file mode 100644
index 0000000..7799d23
--- /dev/null
+++ b/chapters/arithm/nova-spremenljivka.cpp
@@ -0,0 +1,11 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a, b, vsota, razlika, produkt;
+    scanf("%d%d", &a, &b);
+    vsota = a+b;
+    razlika = a-b;
+    produkt = a*b;
+    printf("%d\n%d\n%d\n", vsota, razlika, produkt);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/arithm/sestevanje.cpp b/chapters/arithm/sestevanje.cpp
new file mode 100644
index 0000000..00ee630
--- /dev/null
+++ b/chapters/arithm/sestevanje.cpp
@@ -0,0 +1,7 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a = 5, b = 7;
+    printf("%d\n", a+b);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/asimptoticna-notacija/asimptoticna-notacija.tex b/chapters/asimptoticna-notacija/asimptoticna-notacija.tex
new file mode 100644
index 0000000..2919080
--- /dev/null
+++ b/chapters/asimptoticna-notacija/asimptoticna-notacija.tex
@@ -0,0 +1,155 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Efektivnost programov in asimptotična notacija
+%#endblock
+
+%#block content
+\section{Merjenje efektivnosti programa}
+
+Pogosto obstaja več možnosti, kako se lahko lotimo reševanja danega problema.
+Če želimo najti najmanjši element v seznamu, lahko pregledamo celoten seznam in
+si beležimo najmanjšega, ki smo ga našli do sedaj, lahko pa celoten seznam
+uredimo po vrsti in nato izberemo prvi element, na primer.
+Pričakujemo lahko, da se bodo različni algoritmi za reševanje istega problema
+razlikovali tudi po tem, kako hitro problem rešijo.
+Kako pa v računalništvu izmerimo hitrost? Če delamo samo na enem računalniku,
+lahko izmerimo, konkretno koliko časa je program potreboval, da je zaključil
+z delovanjem. Na ta način lahko na primerih demonstriramo, da je nek algoritem
+boljši od drugega; ko pa želimo naše rezultate deliti in primerjati z drugimi,
+pa se ne moramo zanašati, da bodo imeli enako močen računalnik kot mi, in da
+bodo njihovi testni primeri primerljivo zahtevni z našimi. Dejansko so težave
+pri tem še hujše; na hitrost delovanja našega programa ne vpliva samo strojna
+oprema računalnika (torej, kakšen procesor ima, koliko ima spomina itd.), temveč
+tudi ostali programi, ki jih imamo hkrati odprte.
+Če se želimo pogovarjati o hitrosti algoritmov, potrebujemo bolj abstraktno
+orodje. Na pomoč pride asimptotična zahtevnost.
+
+Da določimo hitrost našega programa, moramo prvo določiti, katere spremenljivke
+vplivajo na čas delovanja, ter kako je čas od njih odvisen.
+Rezultat take analize zapišemo kot izraz v oklepaje, pred katere zapišemo
+veliko črko O: \(O(\ldots)\)
+Poglejmo si primer.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega.cpp
+
+Funkcija \verb+poisci_najmanjsega+ sprejme število \(n\), ki pove dolžino seznama
+\verb+arr+. Po seznamu se nato enkrat sprehodi, in si ob tem beleži indeks
+najmanjšega elementa, ki ga je do sedaj našla.
+
+Razmislimo, katere vse različne operacije program opravi.
+\begin{itemize}
+  \item 
+	Večkrat med programom nastavimo neki spremenljivki novo vrednost.
+  \item
+	V vsaki iteraciji zanke prištejemo 1 spremenljivki \verb+i+.
+  \item
+	Poleg tega v vsaki iteraciji zanke tudi primerjamo \verb+i+ z \verb+n+,
+  \item
+	dvakrat dostopamo do nekega elementa v seznamu,
+  \item
+	ter ju primerjamo.
+  \item
+	Na koncu še enkrat dostopamo do elementa v seznamu, ter ga vrnemo.
+\end{itemize}
+
+Vse naštete operacije same po sebi \emph{trajajo} \(O(1)\) časa. To pomeni, da
+se vedno izvajajo enako hitro, neodvisno od parametrov, ki jim podamo. Rečemo
+tudi, da porabijo \emph{konstantno mnogo} časa.
+
+Kolikokrat pa izvedemo te operacije? Analizirajmo najslabši primer za naš
+program; če je seznam \verb+arr+ padajoče urejen. Tedaj bomo v vsaki iteraciji
+zanke enkrat primerjali \verb+i < n+, dvakrat dostopali do elementov seznama,
+enkrat primerjali \verb+arr[min_idx] > arr[i]+, enkrat nastavili \verb+min_idx+,
+ter enkrat povečali \verb+i+. Zunaj zanke bomo nastavili \verb+min_idx+ ter
+\verb+i+ na začetni vrednosti, ter še enkrat dostopali do elementa v seznamu.
+Zanka se vedno izvaja za natanko \verb+n+ iteracij; vedno vsak element pregledamo
+enkrat. Torej je celotna časovna zahtevnost našega programa \(O(3 + 6n)\).
+Ker pa za velike \(n\) del zunaj zanke hitro postane nepomemben, ga ignoriramo.
+Poleg tega ignoriramo tudi faktor pred členom \(n\) -- ker tako in tako ne moramo
+vedeti, kako hitre so operacije v zanki v primerjavi druga z drugo, te konstante
+ne moramo natančno določiti. Končna časovna zahtevnost našega programa je torej
+\(O(n)\).
+
+To je tudi najboljši možni algoritem za iskanje najmanjšega elementa v seznamu.
+Če bi nek algoritem namreč deloval v hitrejšem času kot \(O(n)\), bi moral
+nekatera mesta v seznamu izpustiti; če tedaj algoritmu podamo seznam, ki ima
+najmanjši element ravno na takem mestu, ga algoritem ne bo našel, in bo podal
+napačen odgovor.
+
+Pomembna opazka je, da hitrost našega algoritma ni odvisna od velikosti števil
+v seznamu, temveč le od velikosti seznama. Naslednji program prav tako poišče
+najmanjše število v seznamu, vendar je konkretno počasnejši od zgornjega:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega-slabsi.cpp
+
+V tem programu imamo dve zanki; ena se sprehaja po vseh možnih vrednosti števil
+v seznamu, druga pa preverja, če je ta element dejansko v seznamu. Vsakič, ko se
+zunanja zanka izvede enkrat, se notranja izvede \verb+n+-krat (v najslabšem
+primeru), zunanja zanka pa se izvede \verb|m+1|-krat. Torej je zahtevnost
+\(O((m+1) \cdot n)\), oziroma \(O(mn + n)\). Člen \(n\) v vsoti pa je v vseh
+primerih manjši od člena \(mn\) ali njemu enako velik, zato ga izpustimo.
+Končna časovna zahtevnost drugega algoritma je torej \(O(mn)\).
+
+\verb+int+ lahko hrani števila, velika do približno dve milijardi -- najslabšem
+primeru je \(m\) torej približno \(2 \cdot 10^9\). Če prvi algoritem na nekem
+računalniku potrebuje eno sekundo, da se konča, bi drugi algoritem v najslabšem
+primeru na istem računalniku potreboval več kot šestdeset let.
+
+\begin{examples}
+
+  Naslednji program za vsako število v seznamu \verb+arr+ poišče število števil desno od njega, ki so večja.
+
+  %#insert python3 style.py < chapters/asimptoticna-notacija/stevilo-vecjih.cpp
+
+  Notranja zanka se v prvi iteraciji izvede \((n-1)\)-krat, v drugi iteraciji
+  \((n-2)\)-krat, v tretji \((n-3)\)-krat, itd. V zadnji iteraciji se sploh ne
+  izvede. Skupaj se koda znotraj druge zanke torej izvede
+  \((n-1) + (n-2) + \ldots + 1 + 0 = \frac{n(n-1)}{2}\)-krat. Spet ignoriramo
+  konstanto \(\frac{1}{2}\) ter člen samo z \(n\), in pridemo do zahtevnosti
+  \(O(n^2)\).
+
+\end{examples}
+
+\begin{examples}
+
+  Naslednji program preveri, če je število \(n\) praštevilo.
+
+  % Zahvala Roku Lavriču za popravek v kodi
+  %#insert python3 style.py < chapters/asimptoticna-notacija/prastevilo.cpp
+
+  Program ima eno zanko, ki se sprehaja toliko časa, da kvadrat spremenljivke
+  \(i\) postane večji kot \(n\), oz.~dokler je \(i \le \sqrt{n}\). Zanka se torej
+  izvede v \(O(\sqrt{n})\).
+
+\end{examples}
+
+\pagebreak
+\section{Klasifikacija}
+
+Računalnik lahko v eni sekundi opravi približno \(10^7\) operacij. Da določimo,
+kako dober algoritem potrebujemo za rešitev neke naloge, lahko preverimo
+omejitve vhodnih podatkov. Spodnja tabela prikazuje nekaj pogostih časovnih
+zahtevnosti, ter pripadajoče največje omejitve. Z uporabo te tabele lahko
+vnaprej določimo, kakšno največjo časovno zahtevnost mora imeti naš program,
+da reši določeno nalogo.
+
+\begin{table}[h!]
+  \centering
+  \begin{tabular}{|c|c|c|}
+	\hline
+	Zahtevnost & Omejitev za \(n\) & Ime zahtevnosti \\
+	\hline
+	\(O(1)\) & brez & \emph{konstantna} \\
+	\(O(\log n)\) & zelo visoka & \emph{logaritemska} \\
+	\(O(\sqrt{n})\) & \(10^{14}\) & \emph{korenska} \\
+	\(O(n)\) & \(10^7\) & \emph{linearna} \\
+	\(O(n \log n)\) & \(10^6\) & \\
+	\(O(n^2)\) & \(10^4\) & \emph{kvadratna} \\
+	\(O(n^3)\) & \(300\) & \emph{kubična} \\
+	\(O(2^n)\) & \(20\) & \emph{eksponentna} \\
+	\hline
+  \end{tabular}
+\end{table}
+
+%#endblock
\ No newline at end of file
diff --git a/chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega-slabsi.cpp b/chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega-slabsi.cpp
new file mode 100644
index 0000000..a7c74ff
--- /dev/null
+++ b/chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega-slabsi.cpp
@@ -0,0 +1,18 @@
+int arr[100002];
+int poisci_najmanjsega_slabsi(int n, int m) {
+    // Poišči najmanjše število v seznamu, dolgemu n,
+    // kjer je največje število veliko največ m
+    for (int zelja = 0; zelja <= m; zelja++) {
+        // zelja nam pove, kateri element si v tej iteraciji želimo
+        // najti. Pogledati moramo še, da ta element dejansko je v seznamu;
+        // ko pa najdemo enega, bo to najmanjši (ker zelja v vsaki iteraciji
+        // narasca)
+        bool je_v_seznamu = false;
+        for (int i = 0; i < n; i++) {
+            if (arr[i] == zelja)
+                je_v_seznamu = true;
+        }
+        if (je_v_seznamu)
+            return zelja;
+    }
+}
diff --git a/chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega.cpp b/chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega.cpp
new file mode 100644
index 0000000..88cfbca
--- /dev/null
+++ b/chapters/asimptoticna-notacija/poisci-najmanjsega.cpp
@@ -0,0 +1,12 @@
+int arr[100002];
+
+int poisci_najmanjsega(int n) {
+    // Poišči najmanjše število v seznamu, dolgemu n
+    int min_idx = 0;
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        if (arr[min_idx] > arr[i]) {
+            min_idx = i;
+        }
+    }
+    return arr[min_idx];
+}
diff --git a/chapters/asimptoticna-notacija/prastevilo.cpp b/chapters/asimptoticna-notacija/prastevilo.cpp
new file mode 100644
index 0000000..fa6a9c6
--- /dev/null
+++ b/chapters/asimptoticna-notacija/prastevilo.cpp
@@ -0,0 +1,10 @@
+bool preklicano = false;
+for (int i = 2; i * i < n; i++) {
+    if (n % i == 0) {
+        printf("%d ni prastevilo\n", n);
+        preklicano = true;
+        break;
+    }
+}
+if (!preklicano)
+    printf("%d je prastevilo\n", n);
diff --git a/chapters/asimptoticna-notacija/stevilo-vecjih.cpp b/chapters/asimptoticna-notacija/stevilo-vecjih.cpp
new file mode 100644
index 0000000..ca06bcc
--- /dev/null
+++ b/chapters/asimptoticna-notacija/stevilo-vecjih.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+for (int i = 0; i < n; i++) {
+    int stevilo = 0;
+    for (int j = i+1; j < n; j++) {
+        if (arr[j] > arr[i]) {
+            stevilo++;
+        }
+    }
+    printf("%d\n", stevilo);
+}
diff --git a/chapters/basic_conditionals/basic_conditionals.tex b/chapters/basic_conditionals/basic_conditionals.tex
new file mode 100644
index 0000000..ff9574c
--- /dev/null
+++ b/chapters/basic_conditionals/basic_conditionals.tex
@@ -0,0 +1,145 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Pogojni stavki
+%#endblock
+
+%#block content
+
+Pogosto želimo, da računalnik izvaja drugačno kodo glede na vrednost ene ali
+večih spremenljivk, npr. da nam pokaže drugačno vsebino, če smo napisali
+pravilno ali napačno geslo, da računalo sešteva, če smo pritisnili gumb za
+seštevanje, oz. odšteva, če smo pritisnili gumb za odštevanje, ipd. Z drugimi
+besedami, želimo upravljati potek programa (torej izbrati, katera koda naj
+se izvede) glede na vrednosti spremenljivk. Angleško takemu upravljanju
+pravimo \emph{control flow}, najpogosteje pa ga izvajamo s t.i. \emph{pogojnimi}
+ali \emph{if stavki}. Osnovna struktura je sledeča:
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/basic_conditionals/sintaksa.cpp
+
+\end{examples}
+
+\emph{Pogoj} je nov pojem. Označuje neke vrste račun, katerega rezultat ni
+število, vendar \emph{logična vrednost}. Tu sta možni vrednosti le dve:
+pravilno (angl.~\verb+true+) in napačno (angl.~\verb+false+). Če bo rezultat
+računa, navedenega v običajnih oklepajih v zgornjem \verb+if+ stavku,
+\verb+true+,
+se bo izvedla koda znotraj prvih zavitih oklepajev, če pa je rezultat računa
+\verb+false+, pa se bo izvedla koda v drugih zavitih oklepajih (tistih za besedo
+\verb+else+). Drugega dela, t.j. \verb+else+ in oklepaji za njim, ni treba
+pisati, če ga ne želimo.
+
+Kako pa zapišemo pogoj? Za to uporabimo posebne logične operatorje. Pri delu s
+številkami so nam na voljo naslednji:
+\begin{itemize}
+  \item \verb+==+: primerja dve številski vrednosti.
+	Rezultat je \verb+true+, če sta vrednosti enaki.
+  \item \verb+!=+: primerja dve številski vrednosti.
+	Rezultat je \verb+true+, če sta vrednosti različni.
+  \item \verb+<+: primerja dve številski vrednosti.
+	Rezultat je \verb+true+, če je vrednost na levi manjša od vrednosti na desni.
+  \item \verb+>+: deluje podobno kot \verb+<+, le da v drugo smer;
+	rezultat je \verb+true+, če je vrednost na desni manjša od vrednosti na levi.
+  \item \verb+<=+: primerja dve številski vrednosti.
+	Rezultat je \verb+true+, če sta vrednosti enaki, ali če je vrednost
+	na levi manjša od vrednosti na desni.
+  \item \verb+>=+ deluje podobno kot \verb+<=+, le da v drugo smer.
+\end{itemize}
+
+\begin{examples}
+
+Poglejmo si primer uporabe pogojnega stavka.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/basic_conditionals/stevila.cpp
+
+\begin{inout}
+12 12
+\tcblower
+Stevili sta enaki.\\
+Prvo stevilo je manjse ali enako drugemu.\\
+Prvo stevilo je vecje ali enako drugemu.
+\end{inout}
+
+\begin{inout}
+3 7
+\tcblower
+Stevili sta razlicni.\\
+Prvo stevilo je manjse od drugega.\\
+Prvo stevilo je majnse ali enako drugemu.
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+
+\begin{errors}
+  Pri primerjavi moramo uporabiti dva enačaja (\verb+==+). Če uporabimo samo
+  en enačaj, kot v matematiki (torej \verb+=+), se bo program sicer zagnal,
+  vendar ne bo deloval pravilno.
+  Enojnega enačaja nikoli ne uporabljamo v pogoju \verb+if+ stavka.
+\end{errors}
+
+\begin{errors}
+  % Pri predelavi v učbenik: pogovor, če je smiselno že tu omenjati strcmp
+  Taka primerjava deluje samo na številih. Če želimo primerjati dve besedili,
+  za to potrebujemo posebno funkcijo \verb+strcmp+, ki jo bomo
+  podrobneje spoznali, ko bomo govorili o besedilu.
+\end{errors}
+
+\begin{examples}
+
+Primer uporabe stavka \verb+else+. Program bo uporabnika vprašal za PIN,
+in mu napisal, če je bil PIN pravilen oziroma napačen.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/basic_conditionals/pin.cpp
+
+\begin{inout}
+42
+\tcblower
+PIN je pravilen!
+\end{inout}
+
+\begin{inout}
+7
+\tcblower
+PIN je napacen!
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{examples}
+\verb+if+ stavke lahko tudi gnezdimo; torej vstavimo enega v drugega.
+Spodnji program od uporabnika sprejme naročilo v restavraciji, kjer ponujajo
+dve vrsti hrane; juhe in sendviče. Na voljo sta dve vrsti juhe, in dve vrsti
+sendvičev.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/basic_conditionals/nesting.cpp
+
+\begin{inout}
+2\\
+1
+\tcblower
+En sendvic s sunko. Dober tek!
+\end{inout}
+\end{examples}
+
+
+\begin{errors}
+
+Pozorni bodimo tudi na postavitev kode. Običajno kodo znotraj zavitih oklepajev
+\verb+if+ stavka pišemo tako, da je poravnana štiri presledke bolj desno od
+kode zunaj \verb+if+ stavka. V nekaterih programskih jezikih je taka poravnava
+obvezna, v C/C++ pa ne, vendar nezamaknjena koda že v zelo majhnih programih
+postane popolnoma nepregledna. Branje in popravljanje kode je veliko lažje, če
+del kode znotraj zavitih oklepajev zamaknemo za štiri presledke. Za to lahko
+uporabimo tudi tipko Tab, ki se na tipkovnici nahaja levo od tipke Q.
+
+\vspace{0.3cm}
+Tako \textbf{nikoli} ne pišemo:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/basic_conditionals/unindented.cpp
+
+\end{errors}
+
+%#endblock
diff --git a/chapters/basic_conditionals/nesting.cpp b/chapters/basic_conditionals/nesting.cpp
new file mode 100644
index 0000000..fc954ff
--- /dev/null
+++ b/chapters/basic_conditionals/nesting.cpp
@@ -0,0 +1,26 @@
+#include <stdio.h>
+int main() {
+    // Uporabnik naj napise 1, ce zeli juho, in 2, ce zeli sendvic.
+    int zelja;
+    scanf("%d", &zelja);
+    if (zelja == 1) {
+        // Uporabnik naj napise 1, ce zeli govejo juho,
+        // in 2, ce zeli paradiznikovo.
+        scanf("%d", zelja);
+        if (zelja == 1) {
+            printf("Ena goveja juha. Dober tek!\n");
+        } else {
+            printf("Ena paradiznikova juha. Dober tek!\n");
+        }
+    } else {
+        // Uporabnik naj napise 1, ce zeli sendvic s sunko,
+        // in 2, ce zeli vegeterjanski sendvic.
+        scanf("%d", &zelja);
+        if (zelja == 1) {
+            printf("En sendvic s sunko. Dober tek!\n");
+        } else {
+            printf("En vegeterjanski sendvic. Dober tek!\n");
+        }
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/basic_conditionals/pin.cpp b/chapters/basic_conditionals/pin.cpp
new file mode 100644
index 0000000..3960960
--- /dev/null
+++ b/chapters/basic_conditionals/pin.cpp
@@ -0,0 +1,13 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    // Vprasaj uporabnika za PIN, in preveri, ce je pravilen
+    int pin;
+    scanf("%d", &pin);
+    if (pin == 42) {
+        printf("PIN je pravilen!");
+    } else {
+        printf("PIN je napacen!");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/basic_conditionals/sintaksa.cpp b/chapters/basic_conditionals/sintaksa.cpp
new file mode 100644
index 0000000..8cf263a
--- /dev/null
+++ b/chapters/basic_conditionals/sintaksa.cpp
@@ -0,0 +1,5 @@
+if (pogoj) {
+    // koda, ki se izvede, ce pogoj velja
+} else {
+    // koda, ki se izvede, ce pogoj ne velja
+}
diff --git a/chapters/basic_conditionals/stevila.cpp b/chapters/basic_conditionals/stevila.cpp
new file mode 100644
index 0000000..0e4d7cd
--- /dev/null
+++ b/chapters/basic_conditionals/stevila.cpp
@@ -0,0 +1,25 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int a, b;
+    scanf("%d%d", &a, &b);
+    if (a == b) {
+        printf("Stevili sta enaki.\n");
+    }
+    if (a != b) {
+        printf("Stevili sta razlicni.\n");
+    }
+    if (a < b) {
+        printf("Prvo stevilo je manjse od drugega.\n");
+    }
+    if (a > b) {
+        printf("Prvo stevilo je vecje od drugega.\n");
+    }
+    if (a <= b) {
+        printf("Prvo stevilo je manjse ali enako drugemu.\n");
+    }
+    if (a >= b) {
+        printf("Prvo stevilo je vecje ali enako drugemu.\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/basic_conditionals/unindented.cpp b/chapters/basic_conditionals/unindented.cpp
new file mode 100644
index 0000000..8e23e27
--- /dev/null
+++ b/chapters/basic_conditionals/unindented.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include <stdio.h>
+int main() {
+if (3 > 2) {
+printf("Velja\n");
+} else {
+printf("Ne velja\n");
+}
+return 0;
+}
diff --git a/chapters/for-loop/branje-stevil.cpp b/chapters/for-loop/branje-stevil.cpp
new file mode 100644
index 0000000..6000907
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/branje-stevil.cpp
@@ -0,0 +1,14 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int n;
+    scanf("%d", &n);
+    int vsota = 0;
+    for (int i=0; i < n; i++) {
+        int sestevanec;
+        scanf("%d", &sestevanec);
+        vsota += sestevanec;
+    }
+    printf("%d\n", vsota);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/for-loop/branje-z-while.cpp b/chapters/for-loop/branje-z-while.cpp
new file mode 100644
index 0000000..5cc6ad3
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/branje-z-while.cpp
@@ -0,0 +1,11 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int produkt = 1;
+    int clen;
+    while (scanf("%d", &clen) == 1) {
+        produkt = produkt * clen;
+    }
+    printf("%d\n", produkt);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/for-loop/for-loop.tex b/chapters/for-loop/for-loop.tex
new file mode 100644
index 0000000..794ca02
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/for-loop.tex
@@ -0,0 +1,221 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+For zanka
+%#endblock
+
+%#block content
+
+\section{Kako napišemo zanko?}
+
+V programiranju pogosto želimo nek del kode ponoviti, zato imamo \emph{zanke}.
+Zanka, ki jo bomo najpogosteje uporabljali je \emph{for} zanka,
+ki deluje na princip \textbf{začetka}, \textbf{pogoja} in \textbf{koraka}.
+\begin{examples}
+\verb+Najbolj osnoven program, ki uporablja for zanko.+
+
+%#insert python3 style.py < chapters/for-loop/sintaksa.cpp
+
+\begin{inout}
+	nekaj \\
+	nekaj \\
+	nekaj
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+Poglejmo si, kako ta program deluje. Podpičja v vrstici \\
+\texttt{for~({\textcolor{red}{int~stevec=0}};~\textcolor{blue}{stevec~<~3};~\textcolor{purple}{stevec++})~\{} \\
+razdelijo okrogle oklepaje na tri dele; \textcolor{red}{začetek},
+\textcolor{blue}{pogoj} in \textcolor{purple}{korak}.
+Začetek se bo izvedel, ko se ta zanka začne. Vsakič preden se izvede koda
+v notranjosti zanke se preveri pogoj, če drži,
+se bo še enkrat izvedla koda v zanki, sicer se bo pa zanka končala.
+Korak je podoben začetku, le da se izvede na koncu vsake ponovitve zanke.
+
+Tu začetek naredi novo številko $stevec$ in jo nastavi na $0$.
+Pogoj preveri, če je $stevec$ manjši od $3$. Korak \texttt{stevec++} je pa
+okrajšava za \texttt{stevec = stevec + 1}, torej poveča $stevec$ za $1$.
+
+\begin{itemize}
+	\item Program se začne in pride do for zanke,
+	najprej se izvede začetek \texttt{int~stevec=0}.
+	\item Zdaj se je začela zanka, preveri se pogoj \texttt{stevec~<~3}.
+	Ker je $stevec$ za zdaj še $0$, je pogoj izpolnjen. Izvede se vsebina zanke,
+	torej program izpiše \emph{nekaj}. Zdaj smo prišli do konca zanke,
+	izvede se korak, $stevec$ se poveča na $1$, program pa skoči nazaj na
+	začetek zanke.
+	\item Ker smo na začetku zanke se preveri pogoj, \texttt{stevec~<~3},
+	ker je $stevec$ zdaj $1$ je pogoj še vedno izpolnjen, zato se izvede
+	vsebina zanke. Ko program še enkrat izpiše \emph{nekaj} izvede korak,
+	$stevec$ poveča na $2$ in skoči nazaj na začetek.
+	\item Spet smo na začetku, zato se preveri pogoj, $stevec$ je zdaj $2$,
+	kar je manjše od $3$, zato se \emph{nekaj} spet izpiše. Program poveča
+	$stevec$ na $3$ in skoči nazaj na začetek.
+	\item Ker smo spet na začetku se bo še enkrat preveril pogoj,
+	a zdaj je $stevec$ enak $3$ in $3$ ni manjše od $3$,
+	zato se for zanka konča. Ker je naslednji ukaz \texttt{return 0;} se bo
+	program tam končal.
+\end{itemize}
+
+Vidimo, da bo res izpisal \emph{nekaj} trikrat. Vredno je omeniti,
+da je naš števec zavzel vrednosti 0, 1, 2, kar se mogoče zdi čudno, glede na
+to, da bi ponavadi šteli do tri kot 1, 2, 3, a je \emph{štetje od nič} zelo
+pogosto v programiranju, zato smo se odločili, da vas že od začetka poskušamo
+navaditi nanj.
+
+\section{Razni primeri uporabe for zanke}
+
+\subsection{Spreminjanje dolžine for zanke}
+Zanka, ki smo jo napisali zgoraj, se bo vedno ponovila trikrat,
+kaj pa če hočemo da se zanka ponovi glede na neko število na vhodu?
+Seveda je tudi to mogoče in sicer tako, da vstavimo našo spremenljivko v pogoj
+for zanke. Poglejmo si primer:
+
+\begin{examples}
+\verb+Program, ki dobi število in nariše puščico te dolžine.+
+
+\verb+Še en trik tu je, da printf-ja v for zanki ne končamo z \n, kar doseže+
+
+\verb+to, da so v izhodu pomišljaji eden zraven drugega v isti vrstici in ne+
+
+\verb+vsak v svoji vrstici.+
+
+%#insert python3 style.py < chapters/for-loop/puscica.cpp
+
+\begin{inout}
+	4
+	\tcblower
+	-{}-{}-{}->
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\subsection{Branje števil v for zanki}
+
+Ena od moči računalnikov je zelo hitra obdelava velike količine podatkov,
+računalnik bo zlahka seštel 1000 števil, medtem ko bi bilo to početi na roko
+precej zamudno. Poglejmo si, kako bi napisali program, ki bi nekaj izračunal z
+več števili.
+
+\begin{examples}
+\verb+Najprej preberemo eno število, recimo mu n.+
+	
+\verb+Po njemu moramo prebrati še n števili in jih sešteti.+
+	
+%#insert python3 style.py < chapters/for-loop/branje-stevil.cpp
+	
+\begin{inout}
+	4  \\
+	12 \\
+	13 \\
+	8  \\
+	1
+	\tcblower
+	34
+\end{inout}
+	
+\end{examples}
+
+V zgornjem primeru se je zgodilo precej novih stvari, poglejmo si vse po vrsti.
+
+Najprej preberemo n iz navodil. Naredimo novo spremenljivko z imenom $vsota$, v njo
+bomo sešteli vsa dana števila.
+
+Opazimo, da je v for zanki namesto $stevec$ zdaj uporabljen $i$, tradicionalno
+se namreč v for zankah uporablja $i$. 
+V notranjosti zanke so zdaj trije ukazi. Najprej naredimo novo
+spremenljivko, ki jo poimenujemo $sestevanec$ in preberemo naslednje
+število iz vhoda. Nato pa z okrajšavo \texttt{vsota~+=~sestevanec;} prištejemo
+spremenljivki $vsota$ spremenljivko $sestevanec$. Na daljše bi to lahko napisali
+\texttt{vsota~=~vsota~+~sestevanec}.
+
+\subsection{While zanka in branje neznano mnogo števil}
+
+Naučili smo se, kako se prebere nekaj števil, ko nam je podano koliko števil
+moramo prebrati. Kaj pa če tega ne vemo, če hočemo pač prebrati vsa števila,
+ki so na vhodu? Zato lahko uporabimo \emph{while} zanko, ki deluje tako kot
+for zanka, le da ima samo pogoj.
+
+\begin{examples}
+\verb+Preperimo vsa števila in jih zmnožimo.+
+	
+%#insert python3 style.py < chapters/for-loop/branje-z-while.cpp
+	
+\begin{inout}
+	2  \\
+	3 \\
+	4 \\
+	5
+	\tcblower
+	120
+\end{inout}
+	
+\end{examples}
+
+Kot že povedano, zgoraj napisani stavek while bi enako napisali kot
+\texttt{for~(~;~scanf("\%d")~==~1~;~)}, torej for zanka, ki ima samo pogoj.
+Mogoče se zdi čudno, da ukaz scanf \emph{primerjamo} s številko, a bomo kasneje
+v letu, ko se bomo učili o funkcijah razumeli, kaj to pomeni. Za zdaj pa
+bomo rekli le, da to, da je scanf \emph{enak} ena pomeni, da je uspešno prebral
+in shranil eno številko. Če bi zgornji program prebral v človeških besedah, bi
+bilo:
+\begin{itemize}
+	\item Nastavi $produkt$ na 1
+	\item Naredi novo spremenljivko $clen$
+	\item Preberi eno število in ga shrani v $clen$, dokler tega ne moreš
+	narediti več.
+	\item Nastavi $produkt$ na $produkt * clen$
+	\item Ko končaš s množenjem vseh členov, izpiši rezultat.
+\end{itemize}
+
+\begin{errors}
+\verb+Tu na začetku nastavimo produkt na 0, kar pa je napaka, saj je 0 krat+
+
+\verb+karkoli še vedno 0. Naš program bo veno izpisal 0 ne glede na vhod.+
+
+%#insert python3 style.py < chapters/for-loop/napaka.cpp
+
+\end{errors}
+
+\subsection{For zanka z drugačnim korakom in začetkom}
+
+Do zdaj so vse naše for zanke izgledale nekako tako
+\texttt{for~(int~i=0;~i~<~10;~i++)}, torej so začele na nič in se nekajkrat
+ponovile. Ampak zapis for zanke, ki ga imamo v c++ lahko naredi veliko več.
+Poglejmo kot primer zanko, ki izpiše vsa soda števila med $1$ in $100$.
+
+Pozorno poglejmo števila, ki jih moramo izpisati. Ker $1$ ni sodo, bo prvo
+izpisano število $2$. Število $3$ prav tako ni sodo, tako da bomo izpisali $4$,
+po tem pa $6$, $8$, $10$ in tako dalje. Vidimo, da vsak korak povečamo izpisano
+število za $2$, napišimo torej program.
+
+\begin{examples}
+\verb+Izpišemo vsa soda števila med 1 in 100.+
+	
+%#insert python3 style.py < chapters/for-loop/soda-stevila.cpp
+	
+\begin{inout}
+	2  \\
+	4  \\
+	6  \\
+	8  \\
+	10 \\
+	12 \\
+	$\vdots$ \\
+	96 \\
+	98 \\
+	100
+\end{inout}
+	
+\end{examples}
+
+Ker se želena števila začnejo z dva, bomo v začetni del for zanke vpisali
+\texttt{int i=2}. Ker hočemo izpisati števila med $1$ in $100$ in ne med $1$ in
+$99$ bomo v pogojnem delu uporabili znak manjše ali enako \texttt{i<=100} 
+(pogoj \texttt{i<100} ne bi veljal za število $100$). Ker želimo povečati naše 
+število za $2$ vsak korak, smo v polje za korak napisali \texttt{i += 2}. 
+Edina stvar, ki jo naredimo v notranjosti napisane zanke pa je, da izpišemo 
+trenutno vrednost spremenljivke $i$.
+
+%#endblock
diff --git a/chapters/for-loop/napaka.cpp b/chapters/for-loop/napaka.cpp
new file mode 100644
index 0000000..e9ae21b
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/napaka.cpp
@@ -0,0 +1,11 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int produkt = 0;
+    int clen;
+    while (scanf("%d", &clen) == 1) {
+        produkt = produkt * clen;
+    }
+    printf("%d\n", produkt);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/for-loop/puscica.cpp b/chapters/for-loop/puscica.cpp
new file mode 100644
index 0000000..3c866b3
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/puscica.cpp
@@ -0,0 +1,11 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int dolzina;
+    scanf("%d", &dolzina);
+    for (int stevec=0; stevec < dolzina; stevec++) {
+        printf("-");
+    }
+    printf(">\n");
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/for-loop/sintaksa.cpp b/chapters/for-loop/sintaksa.cpp
new file mode 100644
index 0000000..0ab57a8
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/sintaksa.cpp
@@ -0,0 +1,10 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    // začetek pogoj korak
+    for (int stevec=0; stevec < 3; stevec++) {
+        // koda, ki se izvedce vsako zanko
+        printf("nekaj\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/for-loop/soda-stevila.cpp b/chapters/for-loop/soda-stevila.cpp
new file mode 100644
index 0000000..2353614
--- /dev/null
+++ b/chapters/for-loop/soda-stevila.cpp
@@ -0,0 +1,8 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    for (int i=2; i<=100; i += 2) {
+        printf("%d\n", i);
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout/branje.cpp b/chapters/inout/branje.cpp
new file mode 100644
index 0000000..8c46919
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout/branje.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main(){
+    char ime[50];
+    printf("Kako ti je ime?\n");
+    scanf("%s", ime);
+    printf("Zivjo, %s!\n", ime);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout/branje_stevil.cpp b/chapters/inout/branje_stevil.cpp
new file mode 100644
index 0000000..33bf8da
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout/branje_stevil.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int razred;
+    printf("Kateri razred si?\n");
+    scanf("%d", &razred);
+    printf("%d. razred je najboljši.\n", razred);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout/helloworld.cpp b/chapters/inout/helloworld.cpp
new file mode 100644
index 0000000..0596ef3
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout/helloworld.cpp
@@ -0,0 +1,6 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    printf("Hello World!\n");
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout/inout.tex b/chapters/inout/inout.tex
new file mode 100644
index 0000000..61737d9
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout/inout.tex
@@ -0,0 +1,122 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Branje in pisanje
+%#endblock
+
+%#block content
+\section{Vhod in izhod}
+Programi za svoje delovanje potrebujejo način za komunikacijo z
+uporabnikom. Kompleksnejši programi v ta namen uporabljajo ekran, miško
+in tipkovnico. Pri tekmovalnem programiranju pa najpogosteje uporabljamo najpreprostejši način za komunikacijo: pisanje in branje s \emph{standardnega vhoda in izhoda}. Običajno to pomeni, da se nam ob zagonu programa odpre okno, kamor lahko pišemo programu in kamor program izpisuje stvari.\\
+Ko želimo, da naš program kaj izpiše, uporabimo \emph{funkcijo} \verb+printf+.
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout/helloworld.cpp
+
+\begin{inout}
+\tcblower
+Hello World!
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\verb+printf+ - funkcija, ki ji v dvojnih narekovajih damo besedilo ali števila, ki jih želimo izpisati\\
+\verb+\n+ - znak za novo vrstico
+\\\\
+Stvari, ki jih mora vsebovati (skoraj) vsak program:
+\begin{itemize}
+	\item \verb+stdio.h+ - \emph{knjižnica} (datoteka), ki vsebuje funkcije, ki jih bomo uporabljali v programu (kot npr. \verb+printf+ in \verb+scanf+)
+	\item \verb+#include<>+ - ukaz, s katerim našemu programu povemo, katere knjižnice potrebuje
+	\item \verb+int main(){}+ - telo našega programa - večino kode v programu napišemo med zavite oklepaje
+	\item \verb+return 0+ - zadnja vrstica v programu, ki sporoča računalniku, da se je pravilno zaključil
+\end{itemize}
+
+\noindent V program lahko dodamo \emph{komentarje}. To je takšno besedilo, ki je napisano v kodi, a vsebinsko ne vpliva na program.
+\begin{itemize}
+	\item \verb+//+ - s tem zakomentiramo vse od poševnic do konca vrstice
+	\item \verb+/* */+ - s tem lahko zakomentiramo več vrstic ali del znotraj vrstice
+\end{itemize}
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout/komentarji.cpp
+
+\begin{inout}
+\tcblower
+Zivjo svet!
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{errors}
+Zadnji znak, ki ga program izpiše, mora biti \verb+\n+.
+\end{errors}
+
+\begin{errors}
+Večina vrstic v programu se konča s podpičjem (\verb+;+) (skoraj vse razen tistih, ki se končajo z oklepaji  ali zavitimi zaklepaji). Brez tega program ne bo delal.
+\end{errors}
+
+\pagebreak
+\section{Branje}
+Program za branje stvari, ki mu jih sporočamo, uporablja funkcijo \verb+scanf+. 
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout/branje.cpp
+
+\begin{inout}
+{\color{blue} \bf output:} Kako ti je ime?\\
+{\color{blue} \bf input:} Tinka \\
+{\color{blue} \bf output:} Zivjo, Tinka! 
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+
+Če želimo, da program lahko kaj počne s podatki, ki jih je prebral, moramo najprej to shraniti na neko mesto v spominu. Temu mestu rečemo \emph{spremenljivka}, saj lahko s programom spreminjamo, kaj je tam shranjeno. Spremenljivke v svojem programu poimenujemo, v našem primeru ji rečemo \verb+ime+. Vsaki spremenljivki moramo določiti \emph{podatkovni tip}, saj lahko beremo in pišemo več različnih vrst podatkov, npr. besede ali števila. \\\\
+\verb+char+ - s tem povemo, da je naša spremenljivka besedilo oz. \emph{niz} \\\\
+\verb+[...]+ - številka v oglatih oklepajih za besedo pove največjo dolžino niza, ki ga lahko program prebere.
+
+\begin{errors} %CHECK
+Ko določamo največjo dolžino niza, vedno vzamemo večjo številko, kot jo bomo potrebovali. O tem bomo več govorili v kasnejših poglavjih.
+\end{errors}
+
+
+Funkciji \verb+scanf+ podamo dva ali več \emph{parametrov}:
+\begin{itemize}
+	\item kaj naj prebere, torej kakšne tipe spremenljivk. To podamo s \emph{formatnikom} (v našem primeru \verb+%s+, ki pomeni niz (\emph{string}). \verb+%s+ prebere vse znake do prvega presledka ali nove vrstice)
+	\item ostali parametri povejo, kam naj funkcija shrani stvari, ki jih je prebrala (torej v spremenljivke, ki smo jih naredili prej)
+\end{itemize}
+
+
+%CHECK
+Do zdaj smo funkciji \verb+printf+ podali samo točno določeno besedilo, ki smo ga želeli izpisati. Izpisujemo pa lahko tudi spremenljivke, kot smo to naredili v tem zadnjem primeru. Znotraj besedila dodamo formatnike na mesta, kjer želimo, da so spremenljivke, potem pa izven narekovajev naštejemo imena spremenljivk, ki jih želimo izpisati (tako kot pri funkciji \verb+scanf+).
+
+\pagebreak
+\section{Branje števil}
+%CHECK
+Poleg nizov lahko programi delajo tudi s števili. Števila beremo in izpisujemo z istima funkcijama kot nize, vendar moramo uporabiti drug formatnik.
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout/branje_stevil.cpp
+
+\begin{inout}
+{\color{blue} \bf output:} Kateri razred si?\\
+{\color{blue} \bf input :} 7\\
+{\color{blue} \bf output:} 7. razred je najboljši.
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+%CHECK
+\verb+&+ - znak, ki ga moramo dati pred ime spremenljivke vedno, kadar beremo števila.
+\verb+int+ - podatkovni tip število \\
+Pri številih za imenom spremenljivke ne povemo, kako velika so lahko. \\\\
+Za branje in pisanje števil uporabimo formatnik \verb+%d+.
+
+\begin{errors}
+Ko beremo števila, moramo pred ime spremenljivke dati znak \verb+&+, česar pri branju nizov ne delamo. Prav tako tega ne delamo pri izpisovanju števil.
+\end{errors}
+%#endblock
diff --git a/chapters/inout/komentarji.cpp b/chapters/inout/komentarji.cpp
new file mode 100644
index 0000000..872a187
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout/komentarji.cpp
@@ -0,0 +1,11 @@
+#include<stdio.h>
+int main(){ //komentar do konca vrstice
+    printf /*komentar znotraj vrstice*/("Zivjo svet!\n");
+    /*
+    komentar
+    čez
+    več
+    vrstic
+    */
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout_advanced/datoteke.cpp b/chapters/inout_advanced/datoteke.cpp
new file mode 100644
index 0000000..f6fdda7
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/datoteke.cpp
@@ -0,0 +1,14 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a;
+    FILE *fr, *fw;
+    fr = fopen("in.txt", "r");
+    fw = fopen("out.txt", "w");
+    while(fscanf(fr, "%d", &a) != EOF){
+        fprintf(fw, "%d\n", a*a);
+    } //iz datoteke fr preberemo vsa števila in v fw izpišemo njihove kvadrate
+    fclose(fr);
+    fclose(fw);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout_advanced/do_konca_vhoda.cpp b/chapters/inout_advanced/do_konca_vhoda.cpp
new file mode 100644
index 0000000..d02c53e
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/do_konca_vhoda.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int a;
+    while(scanf("%d", &a) != EOF){
+        printf("%d\n", a*a); //izpisujemo kvadrate prebranega števila
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout_advanced/do_konca_vrstice.cpp b/chapters/inout_advanced/do_konca_vrstice.cpp
new file mode 100644
index 0000000..b4254d5
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/do_konca_vrstice.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    char a[50];
+    scanf("%[^\n]", a); //ali scanf("%[^\n]%*c") in brez getchar()
+    getchar();
+    printf("%s\n", a);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout_advanced/formatnik_s.cpp b/chapters/inout_advanced/formatnik_s.cpp
new file mode 100644
index 0000000..9beef5f
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/formatnik_s.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    char a[50], b[50];
+    scanf("%s", a);
+    scanf("%s", b);
+    printf("%s %s\n", a, b);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout_advanced/inout_advanced.tex b/chapters/inout_advanced/inout_advanced.tex
new file mode 100644
index 0000000..3d237c0
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/inout_advanced.tex
@@ -0,0 +1,212 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Branje in pisanje 2
+%#endblock
+
+%#block content
+\section{Scanf}
+
+Funkcija \verb+scanf+ lahko bere različne vrste podatkov:
+\begin{itemize}
+	\item \verb+%s+ - beseda (vsi znaki razen praznih znakov (glej spodaj)) (\verb+char+)
+	\item \verb+%c+ - en (poljuben) znak (\verb+char+)
+	\item \verb+%d+ - število med $-2^{31}$ in $2^{31}-1$ (\verb+int+)
+	\item \verb+%lld+ - število med $-2^{63}$ in $2^{63}-1$ (\verb+long long+)
+	\item ...
+\end{itemize}
+
+\noindent Prazni znaki (whitespace) so znaki, ki jih ne vidimo:
+\begin{itemize}
+	\item \verb+\n+ nova vrstica
+	\item \verb+\t+ zamik
+	\item " " presledek
+\end{itemize}
+
+S formatnikom \verb+%s+ funkcija \verb+scanf+ bere do prvega takšnega znaka. Prebere tudi vse take znake, ki sledijo, a jih ne shrani. Naslednjič, ko jo pokličemo, bere od prvega nepraznega znaka naprej.
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout_advanced/formatnik_s.cpp
+
+\begin{inout}
+Hello \\ \\ World!
+\tcblower
+Hello World!
+\end{inout}
+
+
+\end{examples}
+
+\pagebreak
+\section{Branje do konca vrstice}
+
+Lahko določimo, da se \verb+scanf+ ne bo ustavil pri prvem praznem znaku, temveč šele pri koncu vrstice (ali kje drugje).
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout_advanced/do_konca_vrstice.cpp
+
+\begin{inout}
+Beremo do konca vrstice.
+\tcblower
+Beremo do konca vrstice.
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\verb+[...]+ - med oklepaje pišemo navodila, kakšne znake lahko bere
+\begin{itemize}
+	\item \verb+[a-z]+ - beri male črke angleške abecede
+	\item \verb+[a-zA-Z0-9]+ - beri male in velike črke in številke
+\end{itemize}
+
+\verb+[^...]+ - beri vse do znakov, ki sledijo strešici
+\begin{itemize}
+	\item \verb+[^\n]+ - beri vse do \verb+\n+
+\end{itemize}
+
+%CHECK
+\begin{errors}
+Za razliko od \verb+%s+ funkcija \verb+scanf+ s \verb+[^\n]+ prebere vse do \verb+\n+, tega pa ne prebere in se ustavi pred njim. Ko funkcijo pokličemo naslednjič, začne tam, kjer je nazadnje ostala, kar je v tem primeru točno pred znakom \verb+\n+. Če jo torej ponovno pokličemo s parametrom \verb+[^\n]+, se ne bo nikamor premaknila, saj je pred njo znak za novo vrstico. \\
+\end{errors}
+
+%CHECK
+\verb+%c+ - prebere en znak (\verb+char+), ki je lahko karkoli - črka, številka, prazen znak... \\
+\verb+%*c+ - prebere en znak, a ga ne shrani \\
+Funkcija \verb+getchar+ dela podobno, vzame en znak in ga ne shrani. \\
+
+Za razliko od tega s formatnikom \verb+%s+ preberemo vse prazne znake med dvema
+nepraznima nizoma in jih ne shranimo. Tudi, če bodo prazni znaki pred besedo,
+jih bo program ignoriral in poiskal prvi neprazen znak.
+
+\pagebreak
+\section{Branje do konca vhoda}
+
+Če vemo točno, koliko besed/številk/vrstic bomo imeli na vhodu, jih lahko preberemo s for zanko. Kako preberemo neznano količino podatkov na vhodu, tako da preberemo vse? \\
+Če napišemo \verb+while(true)+ ali \verb+while(1)+, bomo sicer prebrali vse, a se program ne bo nikoli ustavil.
+Namesto tega lahko napišemo:
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout_advanced/do_konca_vhoda.cpp
+
+\begin{inout}
+1 2 3 4 5
+\tcblower
+1\\4\\9\\16\\25
+\end{inout}
+\end{examples}
+
+\vskip 0.15in
+%CHECK
+\noindent Funkcija \verb+scanf+ vrne število formatnikov, ki jih je uspešno
+prebrala (če ji kot parameter podamo samo \verb+%d+, bo vrnila $1$, če je
+uspešno prebrala število, sicer pa 0). \verb+EOF+ (End of File) vrne, če na
+vhodu ni ničesar več za prebrati. Tedaj se bo zanka ustavila. Če programu
+vhodne podatke podajamo iz datoteke, se to zgodi avtomatsko ob koncu datoteke,
+če pa mu podatke podajamo na roko, konec vhoda sporočimo s
+\verb-Ctrl+D (Linux in MacOS)- ali \verb-Ctrl+Z- (Windows).
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout_advanced/stevilo_prebranih.cpp
+
+\begin{inout}
+	5 8 100
+	\tcblower
+	3
+\end{inout}
+\begin{inout}
+	5 8 miha
+	\tcblower
+	2
+\end{inout}
+
+
+\end{examples}
+
+\pagebreak
+\section{Branje in pisanje v in iz niza}
+
+\verb+scanf+ uporabljamo za branje s standardnega vhoda, \verb+printf+ pa za pisanje na standardni izhod.
+Namesto tega lahko beremo in pišemo tudi drugače, npr. v in iz nizov.
+Za to uporabljamo funkciji \verb+sscanf+ in \verb+sprintf+, ki delata podobno kot \verb+scanf+ in \verb+printf+.
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout_advanced/sprintf.cpp
+
+\begin{inout}
+
+\tcblower
+a 157 Slovenska
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{errors}
+Medtem ko \verb+%s+ praznih znakov ne shrani, jih \verb+%c+ obravnava tako kot
+vse ostale. Če pogeldamo prejšnji primer vidimo, da je v funkciji
+\verb+scanf+ pred \verb+%c+ presledek. Ker so med posameznimi podatki, ki
+jih želimo prebrati, presledki, bi \verb+%c+ pobral presledek, ne pa črke,
+ki mu sledi. Če med posamezne formatnike postavimo presledek, ta načeloma
+pobere prazne znake do naslednjega drugačnega znaka, vendar to v splošnem
+ni dobra praksa.
+\end{errors}
+
+\noindent Funkciji \verb+sscanf+ podamo tri parametre (ali več):
+\begin{enumerate}
+	\item ime niza, iz katerega naj bere
+	\item tip podatka, ki naj ga prebere (niz, število...)
+	\item kam naj ta podatek zapiše (ime spremenljivke)
+\end{enumerate}
+	
+\noindent Funkciji \verb+sprintf+ prav tako podamo tri parametre (ali več):
+\begin{enumerate}
+	\item ime niza, kamor naj piše
+	\item tip podatka, ki naj ga zapiše
+	\item kaj naj zapiše (ime spremenljivke ali podatek sam)
+\end{enumerate}
+
+\pagebreak
+\section{Branje in pisanje v in iz datoteke}
+
+Podobno kot v niz lahko pišemo in beremo tudi v in iz datotek s funkcijama \verb+fscanf+ in \verb+fprintf+.
+
+\begin{examples}
+
+%#insert python3 style.py < chapters/inout_advanced/datoteke.cpp
+
+\begin{inout}
+{\color{blue} \bf in.txt:} \\
+1 2 3 4 5 6 7
+\tcblower
+{\color{blue} \bf out.txt:} \\
+1\\
+4\\
+9\\
+16\\
+25\\
+36\\
+49
+\end{inout}
+
+(Ta program ne bere s standardega vhoda in ne piše ne standardni izhod.)
+\end{examples}
+
+\verb+FILE+ - tip podatka
+\verb+fopen+ - funkcija, s katero odpremo datoteko, podamo ji ime datoteke, ki
+jo želimo odpreti in način \verb+"r"+ (\emph{read} - za branje) ali \verb+"w"+
+(\emph{write} - za pisanje).\\ Datoteke, ki jih odpiramo za branje, morajo že
+prej obstajati, sicer se bo program sesul. \\
+
+Za datoteke, v katere pišemo, ni nujno, da že obstajajo. Če še ne obstajajo, bo
+program ustvaril novo datoteko s tem imenom. Če že obstajajo, program ne bo
+pisal na konec te datoteke, temveč bo pobrisal vso prejšnjo vsebino.
+Če želimo obstoječi datoteki dodajati vsebino, moramo uporabiti način
+\verb+"a"+ (\emph{append} - pripenjanje).
+
+\verb+fclose+ - funkcija, ki zapre odprto datoteko, podamo ji ime datoteke
+
+%#endblock
diff --git a/chapters/inout_advanced/sprintf.cpp b/chapters/inout_advanced/sprintf.cpp
new file mode 100644
index 0000000..6b6eb22
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/sprintf.cpp
@@ -0,0 +1,11 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main(){
+    int n;
+    char a[10], b;
+    char text[]="Slovenska 157 a";
+    sscanf(text, "%s%d %c", a, &n, &b);
+    sprintf(text, "%c %d %s", b, n, a);
+    printf("%s\n", text);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/inout_advanced/stevilo_prebranih.cpp b/chapters/inout_advanced/stevilo_prebranih.cpp
new file mode 100644
index 0000000..278d059
--- /dev/null
+++ b/chapters/inout_advanced/stevilo_prebranih.cpp
@@ -0,0 +1,8 @@
+#include<stdio.h>
+
+int main() {
+    int a, b, c;
+    int r = scanf("%d%d%d", &a, &b, &c);
+    printf("%d\n", r);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/more-conditionals/med-steviloma.cpp b/chapters/more-conditionals/med-steviloma.cpp
new file mode 100644
index 0000000..2081ba9
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/med-steviloma.cpp
@@ -0,0 +1,10 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int n;
+    scanf("%d", &n);
+    if (3 < n && n < 9) {
+        printf("n je med 3 in 9.\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/more-conditionals/more-conditionals.tex b/chapters/more-conditionals/more-conditionals.tex
new file mode 100644
index 0000000..e4544a6
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/more-conditionals.tex
@@ -0,0 +1,164 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Pogojni stavki: 2. del
+%#endblock
+
+%#block content
+
+\section{Nizanje pogojev}
+
+Pogosto se srečamo s problemi, kjer je za rešitev potrebno upoštevati več kot
+en pogoj. V takih primerih želimo združiti več pogojnih stavkov tako, da se
+nek del kode izvede, če velja prvi pogoj, drugi del kode pa, če prvi pogoj
+ne velja, velja pa drugi pogoj. Z gnezdenjem stavkov lahko to v kodo vključimo
+na naslednji način:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/more-conditionals/nizanje-narobe.cpp
+
+V takem primeru nam je na voljo bližnjica \verb+else if+. Zgornja koda deluje
+popolnoma enako kot spodnja:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/more-conditionals/nizanje-pravilno.cpp
+
+Prednost te bližnjice je, da je naša koda krajša in bolj razumljiva.
+Stavke \verb+else if+ lahko tudi verižimo; enemu \verb+if+ stavku lahko sledi
+poljubno mnogo stavkov \verb+else if+. Pri tem bo računalnik pogoje preverjal po
+vrsti. Pri prvem veljavnem pogoju se bo ustavil in izvedel kodo v pripadajočih
+zavitih oklepajih, za čimer ne bo več preverjal pogojev, temveč bo izvajanje
+nadaljeval za zaključkom vseh nanizanih stavkov.
+
+Kakor nam v osnovnem \verb+if+ stavku ni bilo treba pisati dela z \verb+else+,
+če ga nismo potrebovali, nam ga tudi pri uporabi \verb+else if+ ni treba.
+
+\pagebreak
+\begin{examples}
+Naslednji program prebere število in pove, če je večje, manjše ali enako 0.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/more-conditionals/vecje-manjse-enako.cpp
+
+\begin{inout}
+3
+\tcblower
+Stevilo je vecje od 0.
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{examples}
+Pogoji se preverjajo po vrsti; izvede se samo koda pri prvem veljavnem pogoju,
+ne glede na to, koliko pogojev za njim je tudi veljavnih.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/more-conditionals/nizanje-elseif.cpp
+
+Program izpiše le eno stvar - \verb+a je 7.+, kljub temu, da velja tudi
+\verb+a > 1+.
+
+\end{examples}
+
+\section{Logični vezniki}
+
+Osnovni operatorji za primerjavo pogosto niso dovolj, da izrazimo željen pogoj.
+Če na primer želimo pogledati, ali je neko število med dvema drugima, tega ne
+moramo narediti samo z eno primerjavo.
+
+Pogoje združujemo s t.i. \emph{logičnimi vezniki}, ki jim včasih pravimo tudi
+\emph{logični operatorji}. Poznamo tri osnovne veznike:
+\begin{itemize}
+  \item \verb+and+ oz.~\verb+&&+ združi dva pogoja tako, da združeni pogoj velja
+	samo v primeru, da veljata oba hkrati.
+  \item \verb+or+ oz.~\verb+||+ združi dva pogoja tako, da združeni pogoj velja
+	v primeru, da velja katerikoli od dveh, ali da veljata oba
+  \item \verb+not+ oz.~\verb+!+ sprejme samo en pogoj. Nov pogoj velja samo
+	takrat, ko originalni pogoj ne velja.
+\end{itemize}
+
+Logična veznika \verb+&&+ (\emph{in}) ter \verb+||+ (\emph{ali}) lahko
+predstavimo z resničnostno tabelo.
+
+\begin{table}[h!]
+  \centering
+  \caption{Resničnostna tabela za in}
+  \vspace{0.1cm}
+  \begin{tabular}{c|c|c}
+	Leva vrednost & Desna vrednost & Vrednost veznika \\
+	\hline
+	resnica & resnica & resnica \\
+	resnica & neresnica & neresnica \\
+	neresnica & resnica & neresnica \\
+	neresnica & neresnica & neresnica
+  \end{tabular}
+\end{table}
+
+\begin{table}[h!]
+  \centering
+  \caption{Resničnostna tabela za ali}
+  \vspace{0.1cm}
+  \begin{tabular}{c|c|c}
+	Leva vrednost & Desna vrednost & Vrednost veznika \\
+	\hline
+	resnica & resnica & resnica \\
+	resnica & neresnica & resnica \\
+	neresnica & resnica & resnica \\
+	neresnica & neresnica & neresnica
+  \end{tabular}
+\end{table}
+
+\begin{examples}
+
+Če želimo preveriti, ali je dano število med dvema drugima, uporabimo
+logični veznik \verb+&&+.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/more-conditionals/med-steviloma.cpp
+
+\begin{inout}
+5
+\tcblower
+n je med 3 in 9.
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+\begin{errors}
+  V matematiki pogosto napišemo dvojno primerjavo: \verb+a < b < c+.
+  Če nekaj podobnega napišemo v C++ program, se bo le-ta sicer zagnal, vendar
+  ne bo deloval pravilno. Kaj pričakujemo, da se zgodi, če v tako primerjavo
+  zapišemo \verb+3 < 2 < 1+? Kaj pa se dejansko zgodi?
+\end{errors}
+
+Pri kombiniranju pogojev bodimo previdni glede pravil prednosti. Zanikanje
+(veznik \verb+not+ oz.~\verb+!+) ima namreč prednost pred primerjalnimi
+vezniki (\verb+<+, \verb+==+, \ldots), ter drugima ločnima veznikoma.
+Če v takem primeru uporabljamo zanikanje, moramo zanikan izraz postaviti
+v oklepaje.
+
+\begin{examples}
+  Zanikanje se lahko v večini primerov zapiše tudi na krajši način.
+
+  \begin{tabular}{|c|c|c|}
+	\hline
+	Izraz & Ekvivalenten izraz & Komentar \\
+	\hline
+	\verb+!(a == b)+ & \verb+a != b+ & \\
+	\verb+!(a < b)+ & \verb+a >= b + & Če sta \verb+a+ in \verb+b+ enaka, bo prvi izraz veljaven. \\
+	\verb+!(a <= b)+ & \verb+a > b+ & \\
+	\hline
+  \end{tabular}
+\end{examples}
+
+\begin{examples}
+Napišimo program, ki preveri, ali je uporabnik vpisal prestopno leto.
+Leto je prestopno, če je deljivo s 4; razen, če je hkrati deljivo s 100. Izjema so leta, deljiva
+s 400, ki so prestopna kljub temu, da so deljiva s 100.
+
+Kako te pogoje zapišemo v program? Opazimo, da so leta, deljiva s 400,
+prestopna ne glede na druga pogoja. Če leto ni deljivo s 400, potem mora biti
+deljivo s 4 in ne sme biti deljivo s 100. Povedano krajše; leto mora biti
+deljivo s 400, ali pa s 4 in ne hkrati s 100. Tak pogoj lahko zapišemo z
+logičnimi vezniki.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/more-conditionals/prestopno-leto.cpp
+
+\end{examples}
+
+%#endblock
diff --git a/chapters/more-conditionals/nizanje-elseif.cpp b/chapters/more-conditionals/nizanje-elseif.cpp
new file mode 100644
index 0000000..566388c
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/nizanje-elseif.cpp
@@ -0,0 +1,17 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int a = 7;
+    if (a < 3) {
+        printf("a je manjsi od 3.\n");
+    } else if (a == 7) {
+        printf("a je 7.\n");
+    } else if (a == 4) {
+        printf("a je 4.\n");
+    } else if (a > 1) {
+        printf("a je vecji od 1.\n");
+    } else {
+        printf("Nic od nastetega ne velja.\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/more-conditionals/nizanje-narobe.cpp b/chapters/more-conditionals/nizanje-narobe.cpp
new file mode 100644
index 0000000..ca6ed18
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/nizanje-narobe.cpp
@@ -0,0 +1,10 @@
+if (prvi pogoj) {
+    // koda, ki se izvede, če velja prvi pogoj
+} else {
+    if (drugi pogoj) {
+        // koda, ki se izvede, če prvi pogoj ne velja,
+        // velja pa drugi pogoj
+    } else {
+        // koda, ki se izvede, če ne veljata ne prvi ne drugi pogoj
+    }
+}
diff --git a/chapters/more-conditionals/nizanje-pravilno.cpp b/chapters/more-conditionals/nizanje-pravilno.cpp
new file mode 100644
index 0000000..ca6ed18
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/nizanje-pravilno.cpp
@@ -0,0 +1,10 @@
+if (prvi pogoj) {
+    // koda, ki se izvede, če velja prvi pogoj
+} else {
+    if (drugi pogoj) {
+        // koda, ki se izvede, če prvi pogoj ne velja,
+        // velja pa drugi pogoj
+    } else {
+        // koda, ki se izvede, če ne veljata ne prvi ne drugi pogoj
+    }
+}
diff --git a/chapters/more-conditionals/prestopno-leto.cpp b/chapters/more-conditionals/prestopno-leto.cpp
new file mode 100644
index 0000000..cfdd10c
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/prestopno-leto.cpp
@@ -0,0 +1,12 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int leto;
+    scanf("%d", &leto);
+    if (leto % 400 == 0 || (leto % 4 == 0 && !(leto % 100 == 0))) {
+        printf("Leto je prestopno.\n");
+    } else {
+        printf("Leto ni prestopno.\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/more-conditionals/vecje-manjse-enako.cpp b/chapters/more-conditionals/vecje-manjse-enako.cpp
new file mode 100644
index 0000000..5f62a09
--- /dev/null
+++ b/chapters/more-conditionals/vecje-manjse-enako.cpp
@@ -0,0 +1,14 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    int stevilo;
+    scanf("%d", &stevilo);
+    if (stevilo < 0) {
+        printf("Stevilo je manjse od nic.\n");
+    } else if (stevilo == 0) {
+        printf("Stevilo je enako 0.\n");
+    } else if (stevilo > 0) {
+        printf("Stevilo je vecje od 0.\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/stringi/ali-si-filip.cpp b/chapters/stringi/ali-si-filip.cpp
new file mode 100644
index 0000000..2dc40df
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/ali-si-filip.cpp
@@ -0,0 +1,7 @@
+char niz[101];
+scanf("%s", niz);
+if (strcmp(niz, "Filip") == 0) {
+    printf("Ime ti je Filip\n");
+} else {
+    printf("Ni ti ime Filip\n");
+}
diff --git a/chapters/stringi/auto/stringi.el b/chapters/stringi/auto/stringi.el
new file mode 100644
index 0000000..1513dee
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/auto/stringi.el
@@ -0,0 +1,7 @@
+(TeX-add-style-hook
+ "stringi"
+ (lambda ()
+   (LaTeX-add-labels
+    "tab:ascii"))
+ :latex)
+
diff --git a/chapters/stringi/basic-char-syntax.cpp b/chapters/stringi/basic-char-syntax.cpp
new file mode 100644
index 0000000..faa28a5
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/basic-char-syntax.cpp
@@ -0,0 +1 @@
+char crka = 'A';
diff --git a/chapters/stringi/basic-string-syntax.cpp b/chapters/stringi/basic-string-syntax.cpp
new file mode 100644
index 0000000..3b776e1
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/basic-string-syntax.cpp
@@ -0,0 +1 @@
+char niz_besedila[300];
diff --git a/chapters/stringi/copy-vs-reference.cpp b/chapters/stringi/copy-vs-reference.cpp
new file mode 100644
index 0000000..9c4463c
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/copy-vs-reference.cpp
@@ -0,0 +1,4 @@
+niz[3] = 'x';  // spremeni niz
+
+char znak = niz[3];
+znak = 'y';  // znak je sedaj 'y', niz pa je nespremenjen
diff --git a/chapters/stringi/dolzina-niza-bolje.cpp b/chapters/stringi/dolzina-niza-bolje.cpp
new file mode 100644
index 0000000..b9096a2
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/dolzina-niza-bolje.cpp
@@ -0,0 +1,9 @@
+#include <stdio.h>
+#include <string.h>  // strlen
+
+int main() {
+    char niz[201];
+    scanf("%s", niz);
+    printf("Dolzina niza: %d\n", strlen(niz));
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/stringi/dolzina-niza.cpp b/chapters/stringi/dolzina-niza.cpp
new file mode 100644
index 0000000..bcb3150
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/dolzina-niza.cpp
@@ -0,0 +1,18 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    char niz[301];
+    // uporabnik lahko napise niz dolžine najvec 300
+    scanf("%s", niz);
+
+    // da poiščemo dolžino, bomo dejansko poiskali indeks
+    // znaka NULL; s tem bomo dobili točno število znakov pred njim
+    int i = 0;  // trenutni indeks v nizu
+    while (niz[i] != 0) {  // ASCII koda znaka NULL je 0
+        i++;
+    }
+    // na kocnu je i ravno indeks znaka NULL, in s tem enak
+    // dolzini niza
+    printf("Niz je dolg %d znakov\n", i);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/stringi/indeksiranje.cpp b/chapters/stringi/indeksiranje.cpp
new file mode 100644
index 0000000..40f34e4
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/indeksiranje.cpp
@@ -0,0 +1,5 @@
+char niz[201] = "Primicovi Julji";
+printf("Znak na prvem mestu: %c\n", niz[0]);  // P
+niz[8] = 'a';
+niz[14] = 'a';
+printf("%s\n", niz);  // izpiše "Primicova Julja"
diff --git a/chapters/stringi/is-capital-letter.cpp b/chapters/stringi/is-capital-letter.cpp
new file mode 100644
index 0000000..05b23be
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/is-capital-letter.cpp
@@ -0,0 +1,14 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    char crka;
+    scanf("%c", &crka);
+    if (crka >= 'A' && crka <= 'Z') {
+        printf("To je velika crka\n");
+    } else if (crka >= 'a' && crka <= 'z') {
+        printf("To je majhna crka\n");
+    } else {
+        printf("To sploh ni crka!\n");
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/stringi/odstevanje-nic.cpp b/chapters/stringi/odstevanje-nic.cpp
new file mode 100644
index 0000000..83c1587
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/odstevanje-nic.cpp
@@ -0,0 +1,5 @@
+char znak = '7';  // števka 7, napisana kot znak
+int stevilka = znak - '0';  // če odštejemo nič, nič ne spremenimo
+
+// NAROBE!
+int to_pride_55 = znak - 0;
diff --git a/chapters/stringi/pozdravljen.cpp b/chapters/stringi/pozdravljen.cpp
new file mode 100644
index 0000000..650cc0b
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/pozdravljen.cpp
@@ -0,0 +1,8 @@
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    char uporabnikovo_ime[300];
+    scanf("%s", uporabnikovo_ime);  // NE napišemo &
+    printf("Zivjo %s!\n", uporabnikovo_ime);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/stringi/scanf-printf-char.cpp b/chapters/stringi/scanf-printf-char.cpp
new file mode 100644
index 0000000..cad1bdc
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/scanf-printf-char.cpp
@@ -0,0 +1,3 @@
+char crka;
+scanf("%c", &crka);
+printf("Tvoja crka: %c\n", crka);
diff --git a/chapters/stringi/string-v-stevilo.cpp b/chapters/stringi/string-v-stevilo.cpp
new file mode 100644
index 0000000..3485766
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/string-v-stevilo.cpp
@@ -0,0 +1,18 @@
+#include <string.h>
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    char niz[11];  // niz, ki bo hranil številko
+    // premisli, zakaj je dolžina 11 že dovolj
+    scanf("%s", niz);
+    int dolzina = strlen(niz);
+    int stevilo = 0;  // začnemo z 0
+    for (int i = 0; i < dolzina; i++) {
+        stevilo *= 10;
+        stevilo += (niz[i] - '0');
+        // niz[i] je znak, ki ga moramo pretvoriti v številko, da lahko
+        // računamo z njim
+    }
+    printf("Stevilka je %d\n", stevilo);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/stringi/stringi.tex b/chapters/stringi/stringi.tex
new file mode 100644
index 0000000..46b1fd6
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/stringi.tex
@@ -0,0 +1,322 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Nizi in besedilo
+%#endblock
+
+%#block content
+
+\section{Uvod}
+
+Poleg dela s številkami od računalnika pogosto želimo, da nekaj naredi z nizi
+besedila.
+Primeri takšnih programov so npr.~urejevalniki besedila, ki jih uporabljamo tako
+za pisanje ``enostavnega'' besedila (koda), kot tudi za razna obogatena
+besedila.
+Pravzaprav pa skoraj vsak računalniški program dela z besedilom; kadarkoli
+želimo uporabniku prikazati neke informacije, jih moramo namreč izpisati na
+zaslon.
+Ko smo delali s številkami, smo problem izpisovanja prepustili računalniku, ker
+je kodo za branje in izpisovanje številk k sreči napisal že nekdo drug.
+Za pisanje splošnih programov pa tovrstno znanje ne bo dovolj; zato si poglejmo
+osnove dela z besedili.
+
+Pri slovenščini se naučimo, da je besedilo sestavljeno iz več odstavkov,
+odstavek iz več povedi, poved iz več stavkov, stavek iz več besed, besede pa iz
+več črk.
+Pri tem se moramo zavedati, da stavke ločimo z ločili (vejice, pike, klicaji,
+itd.), besede ločimo s presledki, posamične odstavke pa ločimo z zamikanjem prve
+povedi v desno.
+Za predstavitev v računalniku je tak model preveč zakompliciran, zato vzamemo
+bolj enostavnega.
+Besedila bomo predstavili z \textit{nizi} (angl.~\textit{string}), ki bodo
+zaporedja več \textit{znakov} (angl.~\textit{character}).
+Vse, kar bi si kadarkoli zaželeli izpisati, bomo proglasili za znak.
+Tako si bomo vse črke predstavljali kot znak, kjer bomo ločili tudi velikimi in
+malimi črkami (saj vendar izgledajo drugače, če jih napišemo), prav tako bomo za
+znake proglasili tudi ločila, oklepaje in matematične operacije
+(\verb|+, -, *, /|).
+Poleg tega bomo za znak proglasili tudi števke od 0 do 9, ker tudi njih
+izpišemo.
+
+Nenazadnje bomo ustvarili še nekaj posebnih znakov, ki jih morda nebi
+pričakovali.
+Od teh bomo zdaj spoznali tri: znak za presledek, znak za novo vrstico in znak
+za konec besedila.
+Znak za presledek bomo uporabili, kjerkoli želimo imeti prostor med dvema
+besedama (torej presledek).
+Za razliko od slovenščine tudi presledke obravnavamo, kot da bi bili pravzaprav
+neke posebne črke.
+Znak za novo vrstico bomo uporabili tam, kjer želimo, da izpis našega programa
+skoči vrstico nižje; brez tega znaka nam bo program vse izpisal v eni zelo dolgi
+vrstici besedila.
+Ta znak označimo s posebno kodo \verb+\n+ (ker se v angleščini ta znak imenuje
+\textit{newline}), opazimo pa, da smo ga pravzaprav že srečali čisto na začetku.
+Uporabili bomo tudi znak za konec besedila, ki ga označimo z \verb+\0+,
+pogosto pa mu rečemo tudi \textit{NULL}.
+Več o temu znaku bomo povedali kasneje.
+
+\section{Predstavitev znakov}
+
+Preden si pogledamo nize, moramo razumeti, kako delamo z znaki.
+V C++-u imamo za to poseben tip \verb+char+, ki nam hrani en znak.
+Če želimo spremenljivki tipa \verb+char+ nastaviti vrednost, moramo želeni znak
+dati v enojne narekovaje;
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/basic-char-syntax.cpp
+Ta koda nam ustvari spremenljivko tipa \verb+char+, ki hrani vrednost
+\verb+'A'+, torej znak za veliko črko A.
+Tako kot števila lahko tudi znake pišemo in beremo; pri tem uporabimo
+\verb+printf+, znotraj njega pa poseben formatnik \verb+%c+, narejen za znake.
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/scanf-printf-char.cpp
+
+\begin{table}[h!]
+  \centering
+  \begin{tabular}[h!]{|c|c|}
+	\hline
+	Znak & ASCII koda \\
+	\hline
+	NULL (\verb+\0+) & 0 \\
+	Nova vrstica (\verb+\n+) & 10 \\
+	Presledek (\verb+' '+) & 32 \\
+	\hline
+	\verb+0+ & 48 \\
+	\verb+1+ & 49 \\
+	\verb+2+ & 50 \\
+	\vdots & \vdots \\
+	\verb+9+ & 57 \\
+	\hline
+	\verb+A+ & 65 \\
+	\verb+B+ & 66 \\
+	\verb+C+ & 67 \\
+	\vdots & \vdots \\
+	\verb+Z+ & 90 \\
+	\hline
+	\verb+a+ & 97 \\
+	\verb+b+ & 98 \\
+	\verb+c+ & 99 \\
+	\vdots & \vdots \\
+	\verb+z+ & 122 \\
+	\hline
+  \end{tabular}
+  \caption{Del ASCII tabele}
+  \label{tab:ascii}
+\end{table}
+
+Ker so računalniki narejeni za delo s številkami, moramo tudi znake
+predstaviti kot številke.
+To dosežemo s t.i.~\textit{kodnimi tabelami}, ki vsakemu znaku priredijo eno
+številko.
+Najpreprostejša kodna tabela je ASCII, ki lahko zakodira vse črke angleške
+abecede ter vse ostale zgoraj naštete znake, ne zmore pa zakodirati šumnikov.
+Le-teh se pri programiranju izogibamo, kar se le da.
+ASCII kode nekaterih pogostih znakov so prikazane v tabeli~\ref{tab:ascii}.
+Opazimo lahko, da so števke in črke v tabeli zaporedno; števka \verb+0+ ima kodo
+48, števka \verb+1+ 49, \ldots, črka \verb+A+ ima kodo 65, \verb+B+ ima kodo 66,
+itd. 
+Opazimo tudi, da so velike črke od malih ločene, in da imajo male črke večje
+kode.
+
+Ta dejstva lahko uporabimo v programih tako, da črke preprosto obravnavamo, kot
+da bi bile številke.
+Črki \verb+'a'+ lahko npr.~prištejemo neko številko, in tako dobimo črko, ki je
+toliko znakov naprej v abecedi; \verb|'a' + 7| je na primer enako \verb|'h'|.
+Poleg tega lahko znake med sabo primerjamo, kar bomo videli v prvem primeru.
+
+\begin{errors}
+  ASCII koda je bila narejena v Ameriki specifično za angleško uporabo.
+  Ker ne vsebuje šumnikov, le-teh ne moramo predstaviti v naših programih.
+  Za delo s šumniki potrebujemo drugačne kodne tabele, ki jih tukaj ne bomo
+  obravnavali.
+\end{errors}
+
+\begin{examples}
+  Če poznamo kodne tabele, lahko na relativno enostaven način preverimo, če je
+  neka črka velika ali majhna:
+  %#insert python3 style.py < chapters/stringi/is-capital-letter.cpp
+  \begin{inout}
+	p
+	\tcblower
+	To je velika crka
+  \end{inout}
+  Koda sprva prebere eno črko iz vhoda, nato pa preveri, če je vpisana črka med
+  \verb+A+ in \verb+Z+; če ni, potem preverimo še, če je črka med \verb+a+ in
+  \verb+z+.
+\end{examples}
+
+Če dobro pogledamo v tabelo, vidimo, da koda 0 ne pripada števki \verb+0+, pač
+pa znaku za konec besedila.
+To se morda na prvi pogled zdi nepričakovano, ampak ima svoj smisel; če je
+števka del besedila, o njej ne razmišljamo kot o številki, temveč pač o nekem
+znaku, ki ima v drugem kontekstu drugačen pomen.
+Če želimo to števko pretvoriti v številko, s katero lahko brez skrbi računamo,
+lahko uporabimo trik, kjer ``odštejemo nič:''
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/odstevanje-nic.cpp
+Pri tem triku moramo biti previdni, da odštejemo pravilno ničlo; če odštejemo
+številko \verb+0+, se ne bo nič spremenilo; tako kot pri matematiki namreč
+odštevanje ničle številke ne spremeni.
+Če pa odštejemo \emph{znak} \verb+'0'+ (v enojnih narekovajih), pa dejansko
+odštevamo številko 48, t.j.~ASCII kodo znaka \verb+'0'+.
+Praktično uporabo tega trika bomo pokazali v naslednjem delu.
+
+\section{Predstavitev nizov}
+
+Niz predstavimo kot zaporedje znakov.
+Ker o zaporedjih (oziroma natančneje o seznamih) nismo še ničesar povedali,
+moramo uvesti novo sintakso:
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/basic-string-syntax.cpp
+Ta ukaz pove računalniku, naj ustvari spremenljivko z imenom
+\verb+niz_besedila+, ki hrani \emph{največ} 300 znakov.
+V tej spremenljivki bomo hranili naše zaporedje besedila.
+Če želimo nize brati ali pisati, uporabimo funkciji, ki ju že poznamo, ter
+formatnik \verb+%s+, tu pa je ena posebnost; za branje nizov \underline{ne}
+napišemo znaka \verb+&+.
+Če želimo neko spremenljivko nastaviti na niz, ki ga ne bomo prebrali, jo lahko
+nastavimo na običajen način z enačajem, ter z dvojnimi narekovaji.
+Tak način podajanja nizov smo že srečali; namreč vedno, ko uporabimo funkciji
+\verb+scanf+ ali \verb+printf+.
+
+\begin{examples}
+  Da se navadimo nove sintakse, si poglejmo preprost primer.
+  Spodnji program prebere uporabnikovo ime in ga pozdravi.
+  %#insert python3 style.py < chapters/stringi/pozdravljen.cpp
+\end{examples}
+
+Ko ustvarimo niz, računalniku povemo, kolikšna je njegova najdaljša možna
+dolžina.
+Nič pa nam ne preprečuje, da v to spremenljivko shranimo krajši niz.
+Kako pa potem računalnik ve, kje se naš niz dejansko konča?
+Pričakujemo namreč, da bomo za zapis kratkega niza uporabili nekaj mest za znake
+na začetku, potem pa se bo niz nekje končal; kaj je na neuporabljenih mestih
+zaporedja, nas ne zanima.
+Ravno iz tega razloga so nizi zgrajeni tako, da imajo na koncu dodaten znak za
+konec besedila; znak NULL, ki smo ga omenili na začetku.
+Ta znak pove računalniku, da se besedilo tu konča in da naj naprej ne gleda.
+Če vrednost niza nastavimo z enačajem ali niz preberemo s \verb+scanf+, bo
+računalnik sam poskrbel, da bo ta znak napisan na pravo mesto; če pa z nizi
+delamo kaj bolj zapletenega, moramo za ta znak skrbeti sami.
+Zaradi tega znaka je dejansko število vidnih znakov, ki jih lahko shranimo v
+niz, za eno manjše od predpisane največje dolžine.
+Da se tovrstnim problemom izognemo, bomo od sedaj naprej vedno napisali nekaj
+večjo število za dolžino niza; če pričakujemo, da uporabnik vpiše največ 200
+znakov, bomo za velikost niza dejansko napisali 201 (ali celo malo več).
+
+Preden pridemo do primerov, moramo spoznati še indeksiranje.
+Vsako mesto za znak v nizu ima svoj zaporedni \textit{indeks}, s katerim
+lahko enolično dostopamo do tistega mesta.
+Indeksi so zaporedna števila, ki se začnejo z 0; prvi znak v nizu ima indeks 0,
+drugi znak ima indeks 1, tretji ima indeks 2, itd.
+Indeksiranje od 0 se morda sprva zdi nesmiselno, vendar je za tem zelo dober
+razlog, ki ga bomo spoznali pri obravnavi kazalcev (nadaljevalna skupina).
+Poglejmo si na primeru, kako deluje indeksiranje.
+
+\vspace{0.5cm}
+
+\begin{tabular}[h!]{|c|cccccccccccccccc|}
+  Znak & P & r & i & m & i & c & o & v & i & \verb+' '+  & J & u & l & j & i & NULL \\
+  \hline
+  Indeks & 0 & 1 & 2 & 3 & 4 & 5 & 6 & 7 & 8 & 9 & 10 & 11 & 12 & 13 & 14 & 15 \\
+\end{tabular}
+
+\vspace{0.5cm}
+
+V zgornji tabeli je razpisan niz \verb+"Primicovi Julji"+, pod vsakim znakom pa
+je napisan indeks, s katerim lahko dostopamo do tega mesta v nizu.
+Da zares dostopamo do teh znakov, uporabimo oglate oklepaje;
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/indeksiranje.cpp
+Ko zapišemo \verb+niz[indeks]+, dobimo znak, ki ga lahko uporabljamo kot
+katerokoli drugo spremenljivko.
+Pri tem pazimo samo na to, da lahko niz spremenimo le, če ga spremenimo
+``direktno''; če znak prvo shranimo v neko drugo spremenljivko, in potem
+spremenimo to spremenljivko, se niz \underline{ne} bo spremenil.
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/copy-vs-reference.cpp
+
+\begin{examples}
+  Za prvi primer si poglejmo, kako bi lahko izračunali dolžino niza.
+  %#insert python3 style.py < chapters/stringi/dolzina-niza.cpp
+  Ta koda ni težka, vendar jo je pogosto neprijetno pisati, zato imamo boljšo
+  alternativo; če na začetek programa dodamo \verb+#include <string.h>+, lahko
+  uporabljamo funkcijo \verb+strlen+, ki nam ravno tako izračuna dolžino niza:
+  %#insert python3 style.py < chapters/stringi/dolzina-niza-bolje.cpp
+  Funkcijo \verb+strlen+ uporabljamo v skoraj vsakem programu z nizi, zato je
+  dobro, da se je čim prej navadimo.
+  Poleg tega \verb+strlen+ dolžino dejansko izračuna hitreje kakor zgornja koda.
+\end{examples}
+
+\begin{examples}
+  V naslednjem primeru bomo napisali kodo, ki pretvori besedilo v velike črke.
+  Za to uporabimo eno od lastnosti ASCII tabele, ki smo jo omenili prej; namreč,
+  da so črke napisane zaporedno, da so velike črke pred malimi.
+  %#insert python3 style.py < chapters/stringi/upcase.cpp
+\end{examples}
+
+\begin{examples}
+  Za ta primer si poglejmo, kako bi pretvorili številko, zapisano z nizom, v
+  številko, zapisano s številko.
+  Prej omenjen trik z odštevanjem nič ne bo deloval, ker lahko z njim
+  pretvarjamo le znake; lahko pa številko pretvorimo znak po znak.
+  Pri tem pretvarjanju uporabljamo lastnosti desetiškega zapisa števil; namreč,
+  da zaporedna mesta v zapisu predstavljajo vrednosti, ki se razlikujejo za
+  faktor 10.
+  Ko pretvorimo prvi del besedila, in želimo dopisati še eno števko, moramo že
+  zapisani del ``premakniti'' eno mesto v levo, ter premaknjenemu številu
+  prišteti novo števko.
+  Premikanje dosežemo z množenjem z 10.
+  %#insert python3 style.py < chapters/stringi/string-v-stevilo.cpp
+\end{examples}
+
+\section{Standardne funkcije}
+
+Izkaže se, da pri delu z nizi pogosto pišemo zelo podobne kose programa, kakor
+se je zgodilo pri primeru z izračunom dolžine.
+Namesto da večkrat napišemo skoraj enako kodo, so v knjižnici \verb+string.h+
+dostopne razne funkcije, ki nam pogosto olajšajo delo.
+
+\subsection{Primerjava nizov}
+
+Za primerjavo dveh nizov \underline{ne} uporabljamo dvojnega enačaja
+(\verb+==+), temveč funkcijo \verb+strcmp+.
+Funkcijo uporabimo tako, da ji v okrogle oklepaje napišemo dva niza;
+\verb+strcmp(niz1, niz2)+.
+Če sta niza enaka, funkcija vrne rezultat \verb+0+, sicer pa vrne drugačen
+rezultat.
+Spodnja koda preveri, če je uporabniku ime Filip:
+%#insert python3 style.py < chapters/stringi/ali-si-filip.cpp
+
+Funkcija nam pravzaprav poda več informacij.
+Z njo lahko pogledamo, kakšna je \textit{leksikografska ureditev} dveh nizov;
+preprosto povedano, kateri od nizov bi se, če bi bila oba niza besedi, pojavil
+prej v slovarju (leksikonu).
+Če bi se prvi niz pojavil prej, funkcija vrne negativno število.
+Če bi se drugi niz pojavil prej, pa funkcija vrne pozitivno število.
+
+\subsection{Kopiranje nizov}
+
+Če želimo eno spremenljivko prekopirati v drugo, lahko napišemo \verb+b = a+.
+Na žalost pa to ne deluje za nize; namesto \verb+niz2 = niz1+ moramo napisati
+\verb+strcpy(niz2, niz1)+.
+Funkcija \verb+strcpy+ prekopira drugi niz v prvega; na koncu bosta oba niza
+imela enako vsebino.
+
+Če želimo nekemu nizu na konec dodati nek drug niz, lahko za to uporabimo
+funkcijo \verb+strcat+ (\textit{string concatenate}).
+Ta funkcija prav tako sprejme dva niza; ko jo pokličemo, drug niz kopira na
+konec prvega.
+
+\subsection{Operacije na prvih $n$ znakih}
+
+Včasih želimo kopirati ali primerjati le del niza.
+Za to imamo na voljo malce drugačne verzije zgoraj naštetih funkcij; če v imenih
+teh funkcij za \verb+str+ dodamo še \verb+n+ (torej \verb+strncmp+,
+\verb+strncpy+, \ldots), in funkciji kot zadnji argument podamo številko $n$, bo
+funkcija svoje delo opravila le na prvih $n$ znakih;
+\verb+strncmp(niz1, niz2, 3)+ bo primerjal le prve tri znake,
+\verb+strncpy(niz2, niz1, 7)+ bo kopiral le prvih sedem znakov, ipd.
+
+\section{Napredno branje nizov}
+
+Pogosto se v nalogah pojavi, da moramo prebrati niz do konca vrstice, ali pa da
+sploh ne vemo, koliko vrstic vhoda bo do programa prišlo.
+Spopadanje s tovrstnimi problemi je opisano v zapiskih za nadaljevalno skupino
+iz tretje ure (Branje in pisanje 2).
+
+%#endblock
diff --git a/chapters/stringi/upcase.cpp b/chapters/stringi/upcase.cpp
new file mode 100644
index 0000000..589876a
--- /dev/null
+++ b/chapters/stringi/upcase.cpp
@@ -0,0 +1,22 @@
+#include <string.h>
+#include <stdio.h>
+
+int main() {
+    char niz[201];
+    scanf("%s", niz);
+
+    // Zamik med velikimi in majhnimi črkami je enak ne glede na to, katera
+    // črka je to. V zanki bomo vsaki majhni črki odšteli zamik, s čimer jo
+    // pretvorimo v veliko
+    int zamik = 'a' - 'A';
+    int dolzina = strlen(niz);
+    for (int i = 0; i < dolzina; i++) {
+        // če je črka majhna, jo moramo povečati
+        // to moramo nujno preveriti, saj drugih znakov ne smemo spremeniti!
+        if ('a' <= niz[i] && niz[i] <= 'z') {
+            niz[i] = niz[i] - zamik;
+        }
+    }
+    printf("%s\n", niz);
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/urejanje/algorithm.cpp b/chapters/urejanje/algorithm.cpp
new file mode 100644
index 0000000..2be8a3d
--- /dev/null
+++ b/chapters/urejanje/algorithm.cpp
@@ -0,0 +1,2 @@
+#include <algorithm>
+using namespace std;
diff --git a/chapters/urejanje/compare.cpp b/chapters/urejanje/compare.cpp
new file mode 100644
index 0000000..8c1c96b
--- /dev/null
+++ b/chapters/urejanje/compare.cpp
@@ -0,0 +1,3 @@
+bool compare(int a, int b) {
+    return a < b;
+}
diff --git a/chapters/urejanje/kombinirani.cpp b/chapters/urejanje/kombinirani.cpp
new file mode 100644
index 0000000..afb2b40
--- /dev/null
+++ b/chapters/urejanje/kombinirani.cpp
@@ -0,0 +1,30 @@
+#include <algorithm>
+#include <stdio.h>
+using namespace std;
+
+int tocke[100003];
+char imena[100003][30];
+int idxs[100003];
+
+int compare(int i, int j) {
+    return tocke[i] > tocke[j];
+}
+
+int main() {
+    int n;
+    scanf("%d", &n);
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        scanf("%s%d", imena[i], &tocke[i]);
+    }
+    // pripravimo tabelo indeksov
+    for (int i = 0; i < n; i++)
+        idxs[i] = i;
+
+    sort(idxs, idxs+n, compare);
+
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        int idx = idxs[i];
+        printf("%s\n", imena[idx]);
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/urejanje/nasprotno.cpp b/chapters/urejanje/nasprotno.cpp
new file mode 100644
index 0000000..b633d30
--- /dev/null
+++ b/chapters/urejanje/nasprotno.cpp
@@ -0,0 +1,22 @@
+#include <algorithm>
+#include <stdio.h>
+using namespace std;
+
+int arr[1000003];
+
+int compare_padajoce(int a, int b) {
+    return a > b;
+}
+
+int main() {
+    int n;
+    scanf("%d", &n);
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        scanf("%d", &arr[i]);
+    }
+    sort(arr, arr+n, compare_padajoce);
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        printf("%d\n", arr[i]);
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/urejanje/uporaba.cpp b/chapters/urejanje/uporaba.cpp
new file mode 100644
index 0000000..b3605bb
--- /dev/null
+++ b/chapters/urejanje/uporaba.cpp
@@ -0,0 +1,18 @@
+#include <algorithm>
+#include <stdio.h>
+using namespace std;
+
+int arr[1000003];
+
+int main() {
+    int n;
+    scanf("%d", &n);
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        scanf("%d", &arr[i]);
+    }
+    sort(arr, arr+n);
+    for (int i = 0; i < n; i++) {
+        printf("%d\n", arr[i]);
+    }
+    return 0;
+}
diff --git a/chapters/urejanje/urejanje.tex b/chapters/urejanje/urejanje.tex
new file mode 100644
index 0000000..83dad89
--- /dev/null
+++ b/chapters/urejanje/urejanje.tex
@@ -0,0 +1,105 @@
+%#template templates/template.tex
+
+%#block title
+Urejanje
+%#endblock
+
+%#block content
+
+\section{Osnovno o urejanju}
+
+V programih pogosto želimo nek seznam števil urediti po vrsti.
+V ta namen lahko napišemo svojo funkcijo, ki implementira enega od znanih
+algoritmov za urejanje; npr.~\textit{bubble sort}, \textit{insertion sort},
+\textit{quick sort}, ipd. Ker pa so učinkovite implementacije pogosto komplicirane
+in se pri pisanju hitro zmotimo, je bolje, da uporabimo funkcije, ravno v ta
+namen vključene v standardno knjižnjico. Za to bomo potrebovali na začetek
+programa dodati še dve vrstici:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/urejanje/algorithm.cpp
+
+Ukaz \verb+#include+ že poznamo, opazimo pa, da tokrat za spremembo nima končnice
+\verb+.h+. To je zato, ker funkcije, ki smo jih uporabljali do sedaj, izvirajo
+iz jezika C, tokrat pa potrebujemo funkcijo, napisano posebaj za C++. To razloži
+tudi drugo vrstico; vse funkcije v standardni knjižnjici v C++ so vključene
+v imenski prostor \verb+std+. Če jih želimo klicati, moramo pred ime funkcije
+vedno napisati \verb+std::+, ali pa na začetek programa vključiti vrstico
+\verb+using namespace std+.
+
+Sedaj lahko uporabimo funkcijo \verb+sort+, ki sprejme dva argumenta;
+začetek in konec predela spomina, ki ga želimo urediti. Poglejmo si enostavni
+primer.
+
+%#insert python3 style.py < chapters/urejanje/uporaba.cpp
+
+
+Program prebere število \(n\), za njim pa še \(n\) števil, jih uredi naraščajoče,
+in jih izpiše. Funkcijo \verb+sort+ smo poklicali tako, da smo kot prvi argument
+podali seznam \verb+arr+, kot drugi argument pa konec predela seznama, ki ga
+želimo urediti; to zapišemo kot \verb|arr+n|. Točen pomen tega izraza bomo
+spoznali v prihodnje, za sedaj pa bomo kot drugi argument vedno podali seznam
+plus njegovo dolžino.
+
+Optimalna časovna zahtevnost algoritma za urejanje je \(O(n \log n)\). To v praksi
+pomeni, da bo urejanje delovalo dovolj hitro za \(n \le 10^6\). Če imamo več
+podatkov kot toliko, bo urejaje trajalo predolgo in naša rešitev ne bo sprejeta.
+
+\section{Primerjalna funkcija}
+
+Če želimo urediti seznam padajoče namesto naraščajoče, lahko seznam prvo uredimo
+naraščajoče, in ga nato obrnemo. Ker s tem dobimo veliko dodatnega dela, je
+bolje, da funkciji \verb+sort+ podamo lastno primerjalno funkcijo. Le-ta mora
+sprejeti dva argumenta ter vrniti \verb+bool+, in sicer; če mora biti prvi
+argument v urejenem seznamu levo od drugega, mora funkcija vrniti \verb+true+,
+sicer pa \verb+false+.
+
+Če ne podamo tretjega argumenta, se \verb+sort+ obnaša tako, kot da bi podali
+naslednjo funkcijo:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/urejanje/compare.cpp
+
+Če želimo urediti seznam padajoče, moramo le podati nasprotno funkcijo:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/urejanje/nasprotno.cpp
+
+\subsection{Urejanje sestavljenih podatkov}
+
+Recimo, da imamo v nalogi dana imena tekmovalcev ter točke, ki so jih ti
+tekmovalci dosegli na tekmovanju, naš cilj pa je, da izpišemo imena tekmovalcev
+po vrsti glede na doseženo število točk. Če bomo prebrali točke in imena v
+različna seznama, ter uredili seznam točk, bo seznam imen ostal nespremenjen in
+ne bomo več vedeli, katero ime pripada katerim točkam.
+
+Kako uredimo oba seznama hkrati? Bolj enostavna možnost je uporaba \verb+struct+,
+ki pa ga še ne poznamo. Namesto tega si lahko pripravimo seznam indeksov, ki
+na začetku na \verb+i+-tem mestu hrani številko \verb+i+. Če sestavimo funkcijo
+\verb+compare+ tako, da sprejme dva indeksa, ter ju uredi glede na vrednosti
+v tabeli s točkami na pripadajočih indeksih. Urejamo pa ne tabele s točkami,
+temveč novo tabelo indeksov.
+Na ta način se tabeli s točkami in z imeni ne bosta spreminjali,
+in bodo točke pripadale imenu na istem indeksu.
+
+\begin{examples}
+
+Primer implementacije opisane rešitve:
+
+%#insert python3 style.py < chapters/urejanje/kombinirani.cpp
+
+\begin{inout}
+  5 \\
+  France 37 \\
+  Gregor 34 \\
+  Julija 38 \\
+  Matija 29 \\
+  Urska 8 \\
+  \tcblower
+  Julija
+  France
+  Gregor
+  Matija
+  Urska
+\end{inout}
+
+\end{examples}
+
+%#endblock
\ No newline at end of file
diff --git a/for-loop.tex b/for-loop.tex
deleted file mode 100644
index 25d96a0..0000000
--- a/for-loop.tex
+++ /dev/null
@@ -1,525 +0,0 @@
-\documentclass{article}
-\usepackage{fancyvrb}
-\usepackage{color}
-\usepackage[utf8]{inputenc}
-\usepackage[a4paper, total={6.2in, 9in}]{geometry}
-\usepackage[many]{tcolorbox}
-\usepackage[T1]{fontenc}
-\usepackage[slovene]{babel}
-
-\usetikzlibrary{calc}
-
-\setlength\parindent{0pt}
-
-\makeatletter
-\def\PY@reset{\let\PY@it=\relax \let\PY@bf=\relax%
-    \let\PY@ul=\relax \let\PY@tc=\relax%
-    \let\PY@bc=\relax \let\PY@ff=\relax}
-\def\PY@tok#1{\csname PY@tok@#1\endcsname}
-\def\PY@toks#1+{\ifx\relax#1\empty\else%
-    \PY@tok{#1}\expandafter\PY@toks\fi}
-\def\PY@do#1{\PY@bc{\PY@tc{\PY@ul{%
-    \PY@it{\PY@bf{\PY@ff{#1}}}}}}}
-\def\PY#1#2{\PY@reset\PY@toks#1+\relax+\PY@do{#2}}
-
-\@namedef{PY@tok@c}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.19,0.51,0.25}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@k}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@o}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@p}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@n}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@m}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kc}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kd}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kn}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kp}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kr}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kt}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@na}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@bp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@no}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ni}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ne}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@fm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@py}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nn}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nt}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nv}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vg}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sa}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@dl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s2}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@se}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@si}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sr}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ss}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@il}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mo}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ow}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ch}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cpf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@c1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cs}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-
-\def\PYZbs{\char`\\}
-\def\PYZus{\char`\_}
-\def\PYZob{\char`\{}
-\def\PYZcb{\char`\}}
-\def\PYZca{\char`\^}
-\def\PYZam{\char`\&}
-\def\PYZlt{\char`\<}
-\def\PYZgt{\char`\>}
-\def\PYZsh{\char`\#}
-\def\PYZpc{\char`\%}
-\def\PYZdl{\char`\$}
-\def\PYZhy{\char`\-}
-\def\PYZsq{\char`\'}
-\def\PYZdq{\char`\"}
-\def\PYZti{\char`\~}
-% for compatibility with earlier versions
-\def\PYZat{@}
-\def\PYZlb{[}
-\def\PYZrb{]}
-\makeatother
-
-\definecolor{myblue}{RGB}{0,163,243}
-\definecolor{myred}{RGB}{243, 10, 25}
-\definecolor{mygreen}{RGB}{50, 205, 50}
-
-\newcommand{\fon}[1]{\fontfamily{#1}\selectfont}
-
-
-\tcbset{examplestyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myblue,
-  colback=myblue!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myblue,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\tcbset{inoutstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=mygreen,
-  colback=mygreen!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=mygreen,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily,
-  fontupper=\ttfamily,
-  fontlower=\ttfamily,
-  }
-}
-
-\tcbset{errorstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myred,
-  colback=myred!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myred,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter,number within=section]{examples}[1][]{
-  examplestyle,
-  colback=white,
-  title=Primer,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\newtcolorbox[auto counter]{errors}[1][]{
-  errorstyle,
-  colback=white,
-  title=Pogoste napake,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter]{inout}[1][]{
-  inoutstyle,
-  colback=white,
-  title=Primer vhoda in izhoda,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\title{For zanka}
-\date{}
-
-\begin{document}
-\maketitle
-
-\section{Kako napišemo zanko?}
-
-V programiranju pogosto želimo nek del kode ponoviti, zato imamo \emph{zanke}.
-Zanka, ki jo bomo najpogosteje uporabljali je \emph{for} zanka,
-ki deluje na princip \textbf{začetka}, \textbf{pogoja} in \textbf{koraka}.
-\begin{examples}
-\verb+Najbolj osnoven program, ki uporablja for zanko.+
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{+w}{ }\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-	
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	
-\PY{+w}{    }\PY{c+c1}{//     začetek       pogoj       korak}
-\PY{+w}{    }\PY{k}{for}\PY{+w}{ }\PY{p}{(}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{stevec}\PY{o}{=}\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{stevec}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZlt{}}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{3}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{stevec}\PY{o}{+}\PY{o}{+}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{        }\PY{c+c1}{// koda, ki se izvedce vsako zanko}
-\PY{+w}{        }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{nekaj}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{    }\PY{p}{\PYZcb{}}
-
-\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-	nekaj \\
-	nekaj \\
-	nekaj
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-Poglejmo si, kako ta program deluje. Podpičja v vrstici \\
-\texttt{for~({\textcolor{red}{int~stevec=0}};~\textcolor{blue}{stevec~<~3};~\textcolor{purple}{stevec++})~\{} \\
-razdelijo okrogle oklepaje na tri dele; \textcolor{red}{začetek},
-\textcolor{blue}{pogoj} in \textcolor{purple}{korak}.
-Začetek se bo izvedel, ko se ta zanka začne. Vsakič preden se izvede koda
-v notranjosti zanke se preveri pogoj, če drži,
-se bo še enkrat izvedla koda v zanki, sicer se bo pa zanka končala.
-Korak je podoben začetku, le da se izvede na koncu vsake ponovitve zanke.
-
-Tu začetek naredi novo številko $stevec$ in jo nastavi na $0$.
-Pogoj preveri, če je $stevec$ manjši od $3$. Korak \texttt{stevec++} je pa
-okrajšava za \texttt{stevec = stevec + 1}, torej poveča $stevec$ za $1$.
-
-\begin{itemize}
-	\item Program se začne in pride do for zanke,
-	najprej se izvede začetek \texttt{int~stevec=0}.
-	\item Zdaj se je začela zanka, preveri se pogoj \texttt{stevec~<~3}.
-	Ker je $stevec$ za zdaj še $0$, je pogoj izpolnjen. Izvede se vsebina zanke,
-	torej program izpiše \emph{nekaj}. Zdaj smo prišli do konca zanke,
-	izvede se korak, $stevec$ se poveča na $1$, program pa skoči nazaj na
-	začetek zanke.
-	\item Ker smo na začetku zanke se preveri pogoj, \texttt{stevec~<~3},
-	ker je $stevec$ zdaj $1$ je pogoj še vedno izpolnjen, zato se izvede
-	vsebina zanke. Ko program še enkrat izpiše \emph{nekaj} izvede korak,
-	$stevec$ poveča na $2$ in skoči nazaj na začetek.
-	\item Spet smo na začetku, zato se preveri pogoj, $stevec$ je zdaj $2$,
-	kar je manjše od $3$, zato se \emph{nekaj} spet izpiše. Program poveča
-	$stevec$ na $3$ in skoči nazaj na začetek.
-	\item Ker smo spet na začetku se bo še enkrat preveril pogoj,
-	a zdaj je $stevec$ enak $3$ in $3$ ni manjše od $3$,
-	zato se for zanka konča. Ker je naslednji ukaz \texttt{return 0;} se bo
-	program tam končal.
-\end{itemize}
-
-Vidimo, da bo res izpisal \emph{nekaj} trikrat. Vredno je omeniti,
-da je naš števec zavzel vrednosti 0, 1, 2, kar se mogoče zdi čudno, glede na
-to, da bi ponavadi šteli do tri kot 1, 2, 3, a je \emph{štetje od nič} zelo
-pogosto v programiranju, zato smo se odločili, da vas že od začetka poskušamo
-navaditi nanj.
-
-\section{Razni primeri uporabe for zanke}
-
-\subsection{Spreminjanje dolžine for zanke}
-Zanka, ki smo jo napisali zgoraj, se bo vedno ponovila trikrat,
-kaj pa če hočemo da se zanka ponovi glede na neko število na vhodu?
-Seveda je tudi to mogoče in sicer tako, da vstavimo našo spremenljivko v pogoj
-for zanke. Poglejmo si primer:
-
-\begin{examples}
-\verb+Program, ki dobi število in nariše puščico te dolžine.+
-
-\verb+Še en trik tu je, da printf-ja v for zanki ne končamo z \n, kar doseže+
-
-\verb+to, da so v izhodu pomišljaji eden zraven drugega v isti vrstici in ne+
-
-\verb+vsak v svoji vrstici.+
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-	\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{+w}{ }\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-	
-	\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{dolzina}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{dolzina}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{for}\PY{+w}{ }\PY{p}{(}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{stevec}\PY{o}{=}\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{stevec}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZlt{}}\PY{+w}{ }\PY{n}{dolzina}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{stevec}\PY{o}{+}\PY{o}{+}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	\PY{+w}{        }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZhy{}}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{p}{\PYZcb{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZgt{}}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-	\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-	4
-	\tcblower
-	-{}-{}-{}->
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\subsection{Branje števil v for zanki}
-
-Ena od moči računalnikov je zelo hitra obdelava velike količine podatkov,
-računalnik bo zlahka seštel 1000 števil, medtem ko bi bilo to početi na roko
-precej zamudno. Poglejmo si, kako bi napisali program, ki bi nekaj izračunal z
-več števili.
-
-\begin{examples}
-\verb+Najprej preberemo eno število, recimo mu n.+
-	
-\verb+Po njemu moramo prebrati še n števili in jih sešteti.+
-	
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-	\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{+w}{ }\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-		
-	\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-		
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{n}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{n}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-		
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{vsota}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-		
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{for}\PY{+w}{ }\PY{p}{(}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{o}{=}\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZlt{}}\PY{+w}{ }\PY{n}{n}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{o}{+}\PY{o}{+}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	\PY{+w}{        }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{sestevanec}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{        }\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{sestevanec}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{        }\PY{n}{vsota}\PY{+w}{ }\PY{o}{+}\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{sestevanec}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{p}{\PYZcb{}}
-		
-	\PY{+w}{    }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{vsota}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-		
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-	\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-	
-\begin{inout}
-	4  \\
-	12 \\
-	13 \\
-	8  \\
-	1
-	\tcblower
-	34
-\end{inout}
-	
-\end{examples}
-
-V zgornjem primeru se je zgodilo precej novih stvari, poglejmo si vse po vrsti.
-
-Najprej preberemo n iz navodil. Naredimo novo spremenljivko z imenom $vsota$, v njo
-bomo sešteli vsa dana števila.
-
-Opazimo, da je v for zanki namesto $stevec$ zdaj uporabljen $i$, tradicionalno
-se namreč v for zankah uporablja $i$. 
-V notranjosti zanke so zdaj trije ukazi. Najprej naredimo novo
-spremenljivko, ki jo poimenujemo $sestevanec$ in preberemo naslednje
-število iz vhoda. Nato pa z okrajšavo \texttt{vsota~+=~sestevanec;} prištejemo
-spremenljivki $vsota$ spremenljivko $sestevanec$. Na daljše bi to lahko napisali
-\texttt{vsota~=~vsota~+~sestevanec}.
-
-\subsection{While zanka in branje neznano mnogo števil}
-
-Naučili smo se, kako se prebere nekaj števil, ko nam je podano koliko števil
-moramo prebrati. Kaj pa če tega ne vemo, če hočemo pač prebrati vsa števila,
-ki so na vhodu? Zato lahko uporabimo \emph{while} zanko, ki deluje tako kot
-for zanka, le da ima samo pogoj.
-
-\begin{examples}
-\verb+Preperimo vsa števila in jih zmnožimo.+
-	
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-	\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{+w}{ }\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-	
-	\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{clen}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{while}\PY{+w}{ }\PY{p}{(}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{clen}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	\PY{+w}{        }\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{*}\PY{+w}{ }\PY{n}{clen}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{p}{\PYZcb{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-	\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-	
-\begin{inout}
-	2  \\
-	3 \\
-	4 \\
-	5
-	\tcblower
-	120
-\end{inout}
-	
-\end{examples}
-
-Kot že povedano, zgoraj napisani stavek while bi enako napisali kot
-\texttt{for~(~;~scanf("\%d")~==~1~;~)}, torej for zanka, ki ima samo pogoj.
-Mogoče se zdi čudno, da ukaz scanf \emph{primerjamo} s številko, a bomo kasneje
-v letu, ko se bomo učili o funkcijah razumeli, kaj to pomeni. Za zdaj pa
-bomo rekli le, da to, da je scanf \emph{enak} ena pomeni, da je uspešno prebral
-in shranil eno številko. Če bi zgornji program prebral v človeških besedah, bi
-bilo:
-\begin{itemize}
-	\item Nastavi $produkt$ na 1
-	\item Naredi novo spremenljivko $clen$
-	\item Preberi eno število in ga shrani v $clen$, dokler tega ne moreš
-	narediti več.
-	\item Nastavi $produkt$ na $produkt * clen$
-	\item Ko končaš s množenjem vseh členov, izpiši rezultat.
-\end{itemize}
-
-\begin{errors}
-\verb+Tu na začetku nastavimo produkt na 0, kar pa je napaka, saj je 0 krat+
-
-\verb+karkoli še vedno 0. Naš program bo veno izpisal 0 ne glede na vhod.+
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-	\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{+w}{ }\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-	
-	\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{clen}\PY{p}{;}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{while}\PY{+w}{ }\PY{p}{(}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{clen}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	\PY{+w}{        }\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{+w}{ }\PY{o}{*}\PY{+w}{ }\PY{n}{clen}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{p}{\PYZcb{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{produkt}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-	\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\end{errors}
-
-\subsection{For zanka z drugačnim korakom in začetkom}
-
-Do zdaj so vse naše for zanke izgledale nekako tako
-\texttt{for~(int~i=0;~i~<~10;~i++)}, torej so začele na nič in se nekajkrat
-ponovile. Ampak zapis for zanke, ki ga imamo v c++ lahko naredi veliko več.
-Poglejmo kot primer zanko, ki izpiše vsa soda števila med $1$ in $100$.
-
-Pozorno poglejmo števila, ki jih moramo izpisati. Ker $1$ ni sodo, bo prvo
-izpisano število $2$. Število $3$ prav tako ni sodo, tako da bomo izpisali $4$,
-po tem pa $6$, $8$, $10$ in tako dalje. Vidimo, da vsak korak povečamo izpisano
-število za $2$, napišimo torej program.
-
-\begin{examples}
-\verb+Izpišemo vsa soda števila med 1 in 100.+
-	
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-	\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{+w}{ }\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-	
-	\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{for}\PY{+w}{ }\PY{p}{(}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{o}{=}\PY{l+m+mi}{2}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{o}{\PYZlt{}}\PY{o}{=}\PY{l+m+mi}{100}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{+w}{ }\PY{o}{+}\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{2}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-	\PY{+w}{        }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{i}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-	\PY{+w}{    }\PY{p}{\PYZcb{}}
-	
-	\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-	\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-	
-\begin{inout}
-	2  \\
-	4  \\
-	6  \\
-	8  \\
-	10 \\
-	12 \\
-	$\vdots$ \\
-	96 \\
-	98 \\
-	100
-\end{inout}
-	
-\end{examples}
-
-Ker se želena števila začnejo z dva, bomo v začetni del for zanke vpisali
-\texttt{int i=2}. Ker hočemo izpisati števila med $1$ in $100$ in ne med $1$ in
-$99$ bomo v pogojnem delu uporabili znak manjše ali enako \texttt{i<=100} 
-(pogoj \texttt{i<100} ne bi veljal za število $100$). Ker želimo povečati naše 
-število za $2$ vsak korak, smo v polje za korak napisali \texttt{i += 2}. 
-Edina stvar, ki jo naredimo v notranjosti napisane zanke pa je, da izpišemo 
-trenutno vrednost spremenljivke $i$.
-
-
-\end{document}
diff --git a/inout.tex b/inout.tex
deleted file mode 100644
index 0b9742e..0000000
--- a/inout.tex
+++ /dev/null
@@ -1,370 +0,0 @@
-\documentclass{article}
-\usepackage{fancyvrb}
-\usepackage{color}
-\usepackage[utf8]{inputenc}
-\usepackage[a4paper, total={6.2in, 9in}]{geometry}
-\usepackage[many]{tcolorbox}
-\usepackage[T1]{fontenc}
-\usepackage[slovene]{babel}
-
-\usetikzlibrary{calc}
-
-\setlength\parindent{0pt}
-
-\makeatletter
-\def\PY@reset{\let\PY@it=\relax \let\PY@bf=\relax%
-    \let\PY@ul=\relax \let\PY@tc=\relax%
-    \let\PY@bc=\relax \let\PY@ff=\relax}
-\def\PY@tok#1{\csname PY@tok@#1\endcsname}
-\def\PY@toks#1+{\ifx\relax#1\empty\else%
-    \PY@tok{#1}\expandafter\PY@toks\fi}
-\def\PY@do#1{\PY@bc{\PY@tc{\PY@ul{%
-    \PY@it{\PY@bf{\PY@ff{#1}}}}}}}
-\def\PY#1#2{\PY@reset\PY@toks#1+\relax+\PY@do{#2}}
-
-\@namedef{PY@tok@c}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.19,0.51,0.25}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@k}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@o}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@p}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@n}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@m}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kc}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kd}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kn}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kp}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kr}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kt}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@na}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@bp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@no}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ni}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ne}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@fm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@py}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nn}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nt}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nv}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vg}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sa}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@dl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s2}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@se}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@si}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sr}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ss}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@il}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mo}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ow}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ch}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cpf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@c1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cs}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-
-\def\PYZbs{\char`\\}
-\def\PYZus{\char`\_}
-\def\PYZob{\char`\{}
-\def\PYZcb{\char`\}}
-\def\PYZca{\char`\^}
-\def\PYZam{\char`\&}
-\def\PYZlt{\char`\<}
-\def\PYZgt{\char`\>}
-\def\PYZsh{\char`\#}
-\def\PYZpc{\char`\%}
-\def\PYZdl{\char`\$}
-\def\PYZhy{\char`\-}
-\def\PYZsq{\char`\'}
-\def\PYZdq{\char`\"}
-\def\PYZti{\char`\~}
-% for compatibility with earlier versions
-\def\PYZat{@}
-\def\PYZlb{[}
-\def\PYZrb{]}
-\makeatother
-
-\definecolor{myblue}{RGB}{0,163,243}
-\definecolor{myred}{RGB}{243, 10, 25}
-\definecolor{mygreen}{RGB}{50, 205, 50}
-
-\newcommand{\fon}[1]{\fontfamily{#1}\selectfont}
-
-
-\tcbset{examplestyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myblue,
-  colback=myblue!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myblue,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\tcbset{inoutstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=mygreen,
-  colback=mygreen!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=mygreen,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily,
-  fontupper=\ttfamily,
-  fontlower=\ttfamily,
-  }
-}
-
-\tcbset{errorstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myred,
-  colback=myred!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myred,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter,number within=section]{examples}[1][]{
-  examplestyle,
-  colback=white,
-  title=Primer,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\newtcolorbox[auto counter]{errors}[1][]{
-  errorstyle,
-  colback=white,
-  title=Pogoste napake,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter]{inout}[1][]{
-  inoutstyle,
-  colback=white,
-  title=Primer vhoda in izhoda,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\title{Branje in pisanje}
-\date{}
-
-\begin{document}
-\maketitle
-
-\section{Vhod in izhod}
-Programi za svoje delovanje potrebujejo način za komunikacijo z
-uporabnikom. Kompleksnejši programi v ta namen uporabljajo ekran, miško
-in tipkovnico. Pri tekmovalnem programiranju pa najpogosteje uporabljamo najpreprostejši način za komunikacijo: pisanje in branje s \emph{standardnega vhoda in izhoda}. Običajno to pomeni, da se nam ob zagonu programa odpre okno, kamor lahko pišemo programu in kamor program izpisuje stvari.\\
-Ko želimo, da naš program kaj izpiše, uporabimo \emph{funkcijo} \verb+printf+.
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Hello World!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-\tcblower
-Hello World!
-\end{inout}
-
-
-\end{examples}
-
-\verb+printf+ - funkcija, ki ji v dvojnih narekovajih damo besedilo ali števila, ki jih želimo izpisati\\
-\verb+\n+ - znak za novo vrstico
-\\\\
-Stvari, ki jih mora vsebovati (skoraj) vsak program:
-\begin{itemize}
-	\item \verb+stdio.h+ - \emph{knjižnica} (datoteka), ki vsebuje funkcije, ki jih bomo uporabljali v programu (kot npr. \verb+printf+ in \verb+scanf+)
-	\item \verb+#include<>+ - ukaz, s katerim našemu programu povemo, katere knjižnice potrebuje
-	\item \verb+int main(){}+ - telo našega programa - večino kode v programu napišemo med zavite oklepaje
-	\item \verb+return 0+ - zadnja vrstica v programu, ki sporoča računalniku, da se je pravilno zaključil
-\end{itemize}
-
-\noindent V program lahko dodamo \emph{komentarje}. To je takšno besedilo, ki je napisano v kodi, a vsebinsko ne vpliva na program.
-\begin{itemize}
-	\item \verb+//+ - s tem zakomentiramo vse od poševnic do konca vrstice
-	\item \verb+/* */+ - s tem lahko zakomentiramo več vrstic ali del znotraj vrstice
-\end{itemize}
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}\PY{c+c1}{ //komentar do konca vrstice}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{+w}{ }\PY{c+cm}{/*komentar znotraj vrstice*/}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Zivjo svet!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{c+cm}{/*}
-\PY{c+cm}{	komentar}
-\PY{c+cm}{	čez}
-\PY{c+cm}{	več}
-\PY{c+cm}{	vrstic}
-\PY{c+cm}{	*/}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-\tcblower
-Zivjo svet!
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{errors}
-Zadnji znak, ki ga program izpiše, mora biti \verb+\n+.
-\end{errors}
-
-\begin{errors}
-Večina vrstic v programu se konča s podpičjem (\verb+;+) (skoraj vse razen tistih, ki se končajo z oklepaji  ali zavitimi zaklepaji). Brez tega program ne bo delal.
-\end{errors}
-
-\pagebreak
-\section{Branje}
-Program za branje stvari, ki mu jih sporočamo, uporablja funkcijo \verb+scanf+. 
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{char}\PY{+w}{ }\PY{n}{ime}\PY{p}{[}\PY{l+m+mi}{50}\PY{p}{]}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Kako ti je ime?}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{ime}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Zivjo, \PYZpc{}s!}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{ime}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-{\color{blue} \bf output:} Kako ti je ime?\\
-{\color{blue} \bf input:} Tinka \\
-{\color{blue} \bf output:} Zivjo, Tinka! 
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-
-Če želimo, da program lahko kaj počne s podatki, ki jih je prebral, moramo najprej to shraniti na neko mesto v spominu. Temu mestu rečemo \emph{spremenljivka}, saj lahko s programom spreminjamo, kaj je tam shranjeno. Spremenljivke v svojem programu poimenujemo, v našem primeru ji rečemo \verb+ime+. Vsaki spremenljivki moramo določiti \emph{podatkovni tip}, saj lahko beremo in pišemo več različnih vrst podatkov, npr. besede ali števila. \\\\
-\verb+char+ - s tem povemo, da je naša spremenljivka besedilo oz. \emph{niz} \\\\
-\verb+[...]+ - številka v oglatih oklepajih za besedo pove največjo dolžino niza, ki ga lahko program prebere.
-
-\begin{errors} %CHECK
-Ko določamo največjo dolžino niza, vedno vzamemo večjo številko, kot jo bomo potrebovali. O tem bomo več govorili v kasnejših poglavjih.
-\end{errors}
-
-
-Funkciji \verb+scanf+ podamo dva ali več \emph{parametrov}:
-\begin{itemize}
-	\item kaj naj prebere, torej kakšne tipe spremenljivk. To podamo s \emph{formatnikom} (v našem primeru \verb+%s+, ki pomeni niz (\emph{string}). \verb+%s+ prebere vse znake do prvega presledka ali nove vrstice)
-	\item ostali parametri povejo, kam naj funkcija shrani stvari, ki jih je prebrala (torej v spremenljivke, ki smo jih naredili prej)
-\end{itemize}
-
-
-%CHECK
-Do zdaj smo funkciji \verb+printf+ podali samo točno določeno besedilo, ki smo ga želeli izpisati. Izpisujemo pa lahko tudi spremenljivke, kot smo to naredili v tem zadnjem primeru. Znotraj besedila dodamo formatnike na mesta, kjer želimo, da so spremenljivke, potem pa izven narekovajev naštejemo imena spremenljivk, ki jih želimo izpisati (tako kot pri funkciji \verb+scanf+).
-
-\pagebreak
-\section{Branje števil}
-%CHECK
-Poleg nizov lahko programi delajo tudi s števili. Števila beremo in izpisujemo z istima funkcijama kot nize, vendar moramo uporabiti drug formatnik.
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{razred}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Kateri razred si?}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{razred}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d. razred je najboljši.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{razred}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-{\color{blue} \bf output:} Kateri razred si?\\
-{\color{blue} \bf input :} 7\\
-{\color{blue} \bf output:} 7. razred je najboljši.
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-%CHECK
-\verb+&+ - znak, ki ga moramo dati pred ime spremenljivke vedno, kadar beremo števila.
-\verb+int+ - podatkovni tip število \\
-Pri številih za imenom spremenljivke ne povemo, kako velika so lahko. \\\\
-Za branje in pisanje števil uporabimo formatnik \verb+%d+.
-
-\begin{errors}
-Ko beremo števila, moramo pred ime spremenljivke dati znak \verb+&+, česar pri branju nizov ne delamo. Prav tako tega ne delamo pri izpisovanju števil.
-\end{errors}
-
-\end{document}
diff --git a/inout_advanced.tex b/inout_advanced.tex
deleted file mode 100644
index 10d0162..0000000
--- a/inout_advanced.tex
+++ /dev/null
@@ -1,482 +0,0 @@
-\documentclass{article}
-\usepackage{fancyvrb}
-\usepackage{color}
-\usepackage[utf8]{inputenc}
-\usepackage[a4paper, total={6.2in, 10in}]{geometry}
-\usepackage[many]{tcolorbox}
-\usepackage[T1]{fontenc}
-\usepackage[slovene]{babel}
-
-\usetikzlibrary{calc}
-
-\setlength\parindent{0pt}
-
-\makeatletter
-\def\PY@reset{\let\PY@it=\relax \let\PY@bf=\relax%
-    \let\PY@ul=\relax \let\PY@tc=\relax%
-    \let\PY@bc=\relax \let\PY@ff=\relax}
-\def\PY@tok#1{\csname PY@tok@#1\endcsname}
-\def\PY@toks#1+{\ifx\relax#1\empty\else%
-    \PY@tok{#1}\expandafter\PY@toks\fi}
-\def\PY@do#1{\PY@bc{\PY@tc{\PY@ul{%
-    \PY@it{\PY@bf{\PY@ff{#1}}}}}}}
-\def\PY#1#2{\PY@reset\PY@toks#1+\relax+\PY@do{#2}}
-
-\@namedef{PY@tok@c}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.19,0.51,0.25}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@k}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@o}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@p}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@n}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@m}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kc}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kd}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kn}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kp}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kr}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kt}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@na}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@bp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@no}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ni}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ne}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@fm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@py}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nn}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nt}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nv}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vg}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sa}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@dl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s2}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@se}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@si}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sr}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ss}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@il}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mo}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ow}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ch}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cpf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@c1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cs}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-
-\def\PYZbs{\char`\\}
-\def\PYZus{\char`\_}
-\def\PYZob{\char`\{}
-\def\PYZcb{\char`\}}
-\def\PYZca{\char`\^}
-\def\PYZam{\char`\&}
-\def\PYZlt{\char`\<}
-\def\PYZgt{\char`\>}
-\def\PYZsh{\char`\#}
-\def\PYZpc{\char`\%}
-\def\PYZdl{\char`\$}
-\def\PYZhy{\char`\-}
-\def\PYZsq{\char`\'}
-\def\PYZdq{\char`\"}
-\def\PYZti{\char`\~}
-% for compatibility with earlier versions
-\def\PYZat{@}
-\def\PYZlb{[}
-\def\PYZrb{]}
-\makeatother
-
-\definecolor{myblue}{RGB}{0,163,243}
-\definecolor{myred}{RGB}{243, 10, 25}
-\definecolor{mygreen}{RGB}{50, 205, 50}
-
-\newcommand{\fon}[1]{\fontfamily{#1}\selectfont}
-
-
-\tcbset{examplestyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myblue,
-  colback=myblue!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myblue,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\tcbset{inoutstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=mygreen,
-  colback=mygreen!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=mygreen,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily,
-  fontupper=\ttfamily,
-  fontlower=\ttfamily,
-  }
-}
-
-\tcbset{errorstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myred,
-  colback=myred!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myred,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter,number within=section]{examples}[1][]{
-  examplestyle,
-  colback=white,
-  title=Primer,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\newtcolorbox[auto counter]{errors}[1][]{
-  errorstyle,
-  colback=white,
-  title=Pogoste napake,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter]{inout}[1][]{
-  inoutstyle,
-  colback=white,
-  title=Primer vhoda in izhoda,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\title{Branje in pisanje 2}
-\date{}
-
-\begin{document}
-\maketitle
-
-\section{Scanf}
-
-Funkcija \verb+scanf+ lahko bere različne vrste podatkov:
-\begin{itemize}
-	\item \verb+%s+ - beseda (vsi znaki razen praznih znakov (glej spodaj)) (\verb+char+)
-	\item \verb+%c+ - en (poljuben) znak (\verb+char+)
-	\item \verb+%d+ - število med $-2^{31}$ in $2^{31}-1$ (\verb+int+)
-	\item \verb+%lld+ - število med $-2^{63}$ in $2^{63}-1$ (\verb+long long+)
-	\item ...
-\end{itemize}
-
-\noindent Prazni znaki (whitespace) so znaki, ki jih ne vidimo:
-\begin{itemize}
-	\item \verb+\n+ nova vrstica
-	\item \verb+\t+ zamik
-	\item " " presledek
-\end{itemize}
-
-S formatnikom \verb+%s+ funkcija \verb+scanf+ bere do prvega takšnega znaka. Prebere tudi vse take znake, ki sledijo, a jih ne shrani. Naslednjič, ko jo pokličemo, bere od prvega nepraznega znaka naprej.
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{char}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{[}\PY{l+m+mi}{50}\PY{p}{]}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{[}\PY{l+m+mi}{50}\PY{p}{]}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s \PYZpc{}s}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-Hello \\ \\ World!
-\tcblower
-Hello World!
-\end{inout}
-
-
-\end{examples}
-
-\pagebreak
-\section{Branje do konca vrstice}
-
-Lahko določimo, da se \verb+scanf+ ne bo ustavil pri prvem praznem znaku, temveč šele pri koncu vrstice (ali kje drugje).
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{char}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{[}\PY{l+m+mi}{50}\PY{p}{]}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}[\PYZca{}}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{]}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{c+c1}{//ali scanf(\PYZdq{}\PYZpc{}[\PYZca{}\PYZbs{}n]\PYZpc{}*c\PYZdq{}) in brez getchar()}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{getchar}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-Beremo do konca vrstice.
-\tcblower
-Beremo do konca vrstice.
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\verb+[...]+ - med oklepaje pišemo navodila, kakšne znake lahko bere
-\begin{itemize}
-	\item \verb+[a-z]+ - beri male črke angleške abecede
-	\item \verb+[a-zA-Z0-9]+ - beri male in velike črke in številke
-\end{itemize}
-
-\verb+[^...]+ - beri vse do znakov, ki sledijo strešici
-\begin{itemize}
-	\item \verb+[^\n]+ - beri vse do \verb+\n+
-\end{itemize}
-
-%CHECK
-\begin{errors}
-Za razliko od \verb+%s+ funkcija \verb+scanf+ s \verb+[^\n]+ prebere vse do \verb+\n+, tega pa ne prebere in se ustavi pred njim. Ko funkcijo pokličemo naslednjič, začne tam, kjer je nazadnje ostala, kar je v tem primeru točno pred znakom \verb+\n+. Če jo torej ponovno pokličemo s parametrom \verb+[^\n]+, se ne bo nikamor premaknila, saj je pred njo znak za novo vrstico. \\
-\end{errors}
-
-%CHECK
-\verb+%c+ - prebere en znak (\verb+char+), ki je lahko karkoli - črka, številka, prazen znak... \\
-\verb+%*c+ - prebere en znak, a ga ne shrani \\
-Funkcija \verb+getchar+ dela podobno, vzame en znak in ga ne shrani. \\
-
-Za razliko od tega s formatnikom \verb+%s+ preberemo vse prazne znake med dvema
-nepraznima nizoma in jih ne shranimo. Tudi, če bodo prazni znaki pred besedo,
-jih bo program ignoriral in poiskal prvi neprazen znak.
-
-\pagebreak
-\section{Branje do konca vhoda}
-
-Če vemo točno, koliko besed/številk/vrstic bomo imeli na vhodu, jih lahko preberemo s for zanko. Kako preberemo neznano količino podatkov na vhodu, tako da preberemo vse? \\
-Če napišemo \verb+while(true)+ ali \verb+while(1)+, bomo sicer prebrali vse, a se program ne bo nikoli ustavil.
-Namesto tega lahko napišemo:
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{while}\PY{p}{(}\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{o}{!}\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{EOF}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{		}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{*}\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{p}{;}\PY{+w}{ }\PY{c+c1}{//izpisujemo kvadrate prebranega števila}
-\PY{+w}{	}\PY{p}{\PYZcb{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-1 2 3 4 5
-\tcblower
-1\\4\\9\\16\\25
-\end{inout}
-\end{examples}
-
-\vskip 0.15in
-%CHECK
-\noindent Funkcija \verb+scanf+ vrne število formatnikov, ki jih je uspešno
-prebrala (če ji kot parameter podamo samo \verb+%d+, bo vrnila $1$, če je
-uspešno prebrala število, sicer pa 0). \verb+EOF+ (End of File) vrne, če na
-vhodu ni ničesar več za prebrati. Tedaj se bo zanka ustavila. Če programu
-vhodne podatke podajamo iz datoteke, se to zgodi avtomatsko ob koncu datoteke,
-če pa mu podatke podajamo na roko, konec vhoda sporočimo s
-\verb-Ctrl+D (Linux in MacOS)- ali \verb-Ctrl+Z- (Windows).
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{c}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{    }\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{r}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d\PYZpc{}d\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{c}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{    }\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{r}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{    }\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}\PY{p}{;}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-	5 8 100
-	\tcblower
-	3
-\end{inout}
-\begin{inout}
-	5 8 miha
-	\tcblower
-	2
-\end{inout}
-
-
-\end{examples}
-
-\pagebreak
-\section{Branje in pisanje v in iz niza}
-
-\verb+scanf+ uporabljamo za branje s standardnega vhoda, \verb+printf+ pa za pisanje na standardni izhod.
-Namesto tega lahko beremo in pišemo tudi drugače, npr. v in iz nizov.
-Za to uporabljamo funkciji \verb+sscanf+ in \verb+sprintf+, ki delata podobno kot \verb+scanf+ in \verb+printf+.
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{n}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{char}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{[}\PY{l+m+mi}{10}\PY{p}{]}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{char}\PY{+w}{ }\PY{n}{text}\PY{p}{[}\PY{p}{]}\PY{o}{=}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Slovenska 157 a}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{sscanf}\PY{p}{(}\PY{n}{text}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s\PYZpc{}d \PYZpc{}c}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{n}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{b}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{sprintf}\PY{p}{(}\PY{n}{text}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}c \PYZpc{}d \PYZpc{}s}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{b}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{n}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}s}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{text}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-
-\tcblower
-a 157 Slovenska
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{errors}
-Medtem ko \verb+%s+ praznih znakov ne shrani, jih \verb+%c+ obravnava tako kot
-vse ostale. Če pogeldamo prejšnji primer vidimo, da je v funkciji
-\verb+scanf+ pred \verb+%c+ presledek. Ker so med posameznimi podatki, ki
-jih želimo prebrati, presledki, bi \verb+%c+ pobral presledek, ne pa črke,
-ki mu sledi. Če med posamezne formatnike postavimo presledek, ta načeloma
-pobere prazne znake do naslednjega drugačnega znaka, vendar to v splošnem
-ni dobra praksa.
-\end{errors}
-
-\noindent Funkciji \verb+sscanf+ podamo tri parametre (ali več):
-\begin{enumerate}
-	\item ime niza, iz katerega naj bere
-	\item tip podatka, ki naj ga prebere (niz, število...)
-	\item kam naj ta podatek zapiše (ime spremenljivke)
-\end{enumerate}
-	
-\noindent Funkciji \verb+sprintf+ prav tako podamo tri parametre (ali več):
-\begin{enumerate}
-	\item ime niza, kamor naj piše
-	\item tip podatka, ki naj ga zapiše
-	\item kaj naj zapiše (ime spremenljivke ali podatek sam)
-\end{enumerate}
-
-\pagebreak
-\section{Branje in pisanje v in iz datoteke}
-
-Podobno kot v niz lahko pišemo in beremo tudi v in iz datotek s funkcijama \verb+fscanf+ in \verb+fprintf+.
-
-\begin{examples}
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include}\PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{int}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k+kt}{FILE}\PY{+w}{ }\PY{o}{*}\PY{n}{fr}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{*}\PY{n}{fw}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{fr}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{fopen}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{in.txt}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{r}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{fw}\PY{+w}{ }\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{fopen}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{out.txt}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{w}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{while}\PY{p}{(}\PY{n}{fscanf}\PY{p}{(}\PY{n}{fr}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{+w}{ }\PY{o}{!}\PY{o}{=}\PY{+w}{ }\PY{n}{EOF}\PY{p}{)}\PY{p}{\PYZob{}}
-\PY{+w}{		}\PY{n}{fprintf}\PY{p}{(}\PY{n}{fw}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,}\PY{+w}{ }\PY{n}{a}\PY{o}{*}\PY{n}{a}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{p}{\PYZcb{}}\PY{+w}{ }\PY{c+c1}{//iz datoteke fr preberemo vsa števila in v fw izpišemo njihove kvadrate}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{fclose}\PY{p}{(}\PY{n}{fr}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{n}{fclose}\PY{p}{(}\PY{n}{fw}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-\PY{+w}{	}\PY{k}{return}\PY{+w}{ }\PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-{\color{blue} \bf in.txt:} \\
-1 2 3 4 5 6 7
-\tcblower
-{\color{blue} \bf out.txt:} \\
-1\\
-4\\
-9\\
-16\\
-25\\
-36\\
-49
-\end{inout}
-
-(Ta program ne bere s standardega vhoda in ne piše ne standardni izhod.)
-\end{examples}
-
-\verb+FILE+ - tip podatka
-\verb+fopen+ - funkcija, s katero odpremo datoteko, podamo ji ime datoteke, ki
-jo želimo odpreti in način \verb+"r"+ (\emph{read} - za branje) ali \verb+"w"+
-(\emph{write} - za pisanje).\\ Datoteke, ki jih odpiramo za branje, morajo že
-prej obstajati, sicer se bo program sesul. \\
-
-Za datoteke, v katere pišemo, ni nujno, da že obstajajo. Če še ne obstajajo, bo
-program ustvaril novo datoteko s tem imenom. Če že obstajajo, program ne bo
-pisal na konec te datoteke, temveč bo pobrisal vso prejšnjo vsebino.
-Če želimo obstoječi datoteki dodajati vsebino, moramo uporabiti način
-\verb+"a"+ (\emph{append} - pripenjanje).
-
-\verb+fclose+ - funkcija, ki zapre odprto datoteko, podamo ji ime datoteke
-
-\end{document}
diff --git a/lp.py b/lp.py
new file mode 100755
index 0000000..0290464
--- /dev/null
+++ b/lp.py
@@ -0,0 +1,156 @@
+#!/usr/bin/env python3
+
+# LaTeX Preprocessor
+# Process a LaTeX source file with the following custom tags:
+
+# %#template path/to/template.tex -- Process this file as a subtemplate.
+#     This must be the first line of the file.
+
+# %#block blockname -- Begin block definition. Subtemplates can override
+#     their template's blocks with this directive.
+
+# %#endblock -- End block definition. Blocks cannot be nested.
+
+# %#insert shell_command -- This line is replaced with the output
+#     of shell_command
+
+
+import argparse
+import os
+import subprocess
+
+
+def find_first_symbol(s):
+    """Find first symbol in string s. This is the first word, unless it's
+    dobule-quoted, in which case it's everything until the end of the quote."""
+    if s[0] == '"':
+        try:
+            idx = s.index('"', 1)
+            return s[1:idx]
+        except ValueError:
+            print(f"Could not find endquote for quoted text {s[:20]}...")
+            quit(1)
+
+    else:
+        return s.split()[0]
+
+
+def find_blocks(filecontent):
+    """Find %#block and %#endblock directives in content.
+    Return a dictionary of their names and contents."""
+
+    blockname = None
+    content = ""
+    blocks = {}
+    for ln in filecontent.split("\n"):
+        stripped = ln.strip()
+        if stripped.startswith("%#block "):
+            l = len("%#block ")
+            blockname = find_first_symbol(stripped[l:])
+
+        elif stripped.startswith("%#endblock"):
+            if blockname is None:
+                print("%#endblock without %#block.")
+                quit(1)
+
+            blocks[blockname] = content
+            blockname = None
+            content = ""
+
+        elif blockname is not None:
+            content += ln + "\n"
+
+    return blocks
+
+
+def replace_blocks(content, blocks):
+    """Replace blocks in content with data from blocks. Return new content."""
+
+    out_content = ""
+    suppress = False
+
+    for ln in content.split("\n"):
+        stripped = ln.strip()
+        if stripped.startswith("%#block "):
+            l = len("%#block ")
+            blockname = find_first_symbol(stripped[l:])
+            if blockname in blocks:
+                suppress = True
+                out_content += ln + "\n"
+                out_content += blocks[blockname]
+            else:
+                out_content += ln + "\n"
+        elif stripped.startswith("%#endblock") and suppress:
+            out_content += ln + "\n"
+            suppress = False
+        elif not suppress:
+            out_content += ln + "\n"
+
+    return out_content
+
+
+def replace_inserts(content):
+    """Replace %#insert directives with their corresponding values."""
+    out_content = ""
+    for ln in content.split("\n"):
+        stripped = ln.strip()
+        if stripped.startswith("%#insert "):
+            l = len("%#insert ")
+            out_content += \
+                subprocess.check_output(stripped[l:], shell=True).decode() + "\n"
+        else:
+            out_content += ln + "\n"
+    return out_content
+
+
+def process_file(filename):
+    """Process filename, return string of content to be compiled."""
+    with open(filename) as f:
+        content = f.read()
+
+    # if this file depends on a template, process that first
+    if content.startswith("%#template "):
+        l = len("%#template ")
+        template_name = find_first_symbol(content[l:])
+        template_content = process_file(template_name)
+
+        # replace blocks in template with blocks in subtemplate (filename)
+        # ignore everything else in the subtemplate
+        subtemplate_blocks = find_blocks(content)
+
+        content = replace_blocks(template_content, subtemplate_blocks)
+
+    return replace_inserts(content)
+
+
+def process_and_compile(filename, inhibit_clean=False):
+    content = process_file(filename)
+
+    new_filename = filename.replace(".tex", ".p.tex")
+    if new_filename == filename:
+        # don't override the old file
+        new_filename = new_filename + ".p"
+    
+    with open(new_filename, "w") as f:
+        f.write(content)
+
+    os.system(f"pdflatex {new_filename}")
+
+    # clean up after ourselves
+    if not inhibit_clean:
+        os.remove(new_filename)
+
+
+if __name__ == "__main__":
+    parser = argparse.ArgumentParser(prog="lp.py")
+    parser.add_argument("filename", help="The file to be processed.")
+    parser.add_argument(
+        "--inhibit-clean",
+        help="Inhibit cleaning of intermediary file",
+        action="store_const",
+        const=True,
+        default=False
+    )
+    args = parser.parse_args()
+
+    process_and_compile(args.filename, args.inhibit_clean)
diff --git a/more-conditionals.tex b/more-conditionals.tex
deleted file mode 100644
index b54bb67..0000000
--- a/more-conditionals.tex
+++ /dev/null
@@ -1,452 +0,0 @@
-\documentclass{article}
-\usepackage{fancyvrb}
-\usepackage{color}
-\usepackage[utf8]{inputenc}
-\usepackage[a4paper, total={6.2in, 9in}]{geometry}
-\usepackage[many]{tcolorbox}
-\usepackage[T1]{fontenc}
-\usepackage[slovene]{babel}
-
-\usetikzlibrary{calc}
-
-\setlength\parindent{0pt}
-
-\makeatletter
-\def\PY@reset{\let\PY@it=\relax \let\PY@bf=\relax%
-    \let\PY@ul=\relax \let\PY@tc=\relax%
-    \let\PY@bc=\relax \let\PY@ff=\relax}
-\def\PY@tok#1{\csname PY@tok@#1\endcsname}
-\def\PY@toks#1+{\ifx\relax#1\empty\else%
-    \PY@tok{#1}\expandafter\PY@toks\fi}
-\def\PY@do#1{\PY@bc{\PY@tc{\PY@ul{%
-    \PY@it{\PY@bf{\PY@ff{#1}}}}}}}
-\def\PY#1#2{\PY@reset\PY@toks#1+\relax+\PY@do{#2}}
-
-\@namedef{PY@tok@c}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.19,0.51,0.25}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@k}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@o}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@p}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@n}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@m}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kc}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kd}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kn}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kp}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kr}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@kt}{\let\PY@bf=\textbf\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.00,0.00,0.67}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@na}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@bp}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@no}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ni}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ne}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@fm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@py}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nn}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nt}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@nv}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vg}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@vm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.05,0.05,0.05}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sa}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sc}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@dl}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sd}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s2}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@se}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@si}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sx}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@sr}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@s1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ss}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.16,0.16,1.00}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mb}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mh}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mi}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@il}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@mo}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.94,0.03,0.94}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ow}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{1.00,0.02,0.02}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@ch}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cm}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cpf}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@c1}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-\@namedef{PY@tok@cs}{\def\PY@tc##1{\textcolor[rgb]{0.63,0.63,0.88}{##1}}}
-
-\def\PYZbs{\char`\\}
-\def\PYZus{\char`\_}
-\def\PYZob{\char`\{}
-\def\PYZcb{\char`\}}
-\def\PYZca{\char`\^}
-\def\PYZam{\char`\&}
-\def\PYZlt{\char`\<}
-\def\PYZgt{\char`\>}
-\def\PYZsh{\char`\#}
-\def\PYZpc{\char`\%}
-\def\PYZdl{\char`\$}
-\def\PYZhy{\char`\-}
-\def\PYZsq{\char`\'}
-\def\PYZdq{\char`\"}
-\def\PYZti{\char`\~}
-% for compatibility with earlier versions
-\def\PYZat{@}
-\def\PYZlb{[}
-\def\PYZrb{]}
-\makeatother
-
-\definecolor{myblue}{RGB}{0,163,243}
-\definecolor{myred}{RGB}{243, 10, 25}
-\definecolor{mygreen}{RGB}{50, 205, 50}
-
-\newcommand{\fon}[1]{\fontfamily{#1}\selectfont}
-
-
-\tcbset{examplestyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myblue,
-  colback=myblue!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myblue,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\tcbset{inoutstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=mygreen,
-  colback=mygreen!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=mygreen,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily,
-  fontupper=\ttfamily,
-  fontlower=\ttfamily,
-  }
-}
-
-\tcbset{errorstyle/.style={
-  enhanced,
-  outer arc=4pt,
-  arc=4pt,
-  colframe=myred,
-  colback=myred!20,
-  attach boxed title to top left,
-  boxed title style={
-    colback=myred,
-    outer arc=4pt,
-    arc=4pt,
-    top=3pt,
-    bottom=3pt,
-    },
-  fonttitle=\sffamily
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter,number within=section]{examples}[1][]{
-  examplestyle,
-  colback=white,
-  title=Primer,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-\newtcolorbox[auto counter]{errors}[1][]{
-  errorstyle,
-  colback=white,
-  title=Pogoste napake,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\newtcolorbox[auto counter]{inout}[1][]{
-  inoutstyle,
-  colback=white,
-  title=Primer vhoda in izhoda,
-  overlay unbroken and first={
-      \path
-        let
-        \p1=(title.north east),
-        \p2=(frame.north east)
-        in
-        node[anchor=west,font=\sffamily,color=myblue,text width=\x2-\x1]
-        at (title.east) {#1};
-  }
-}
-
-\title{Pogojni stavki: 2. del}
-\date{}
-
-\begin{document}
-
-\maketitle
-
-\section{Nizanje pogojev}
-
-Pogosto se srečamo s problemi, kjer je za rešitev potrebno upoštevati več kot
-en pogoj. V takih primerih želimo združiti več pogojnih stavkov tako, da se
-nek del kode izvede, če velja prvi pogoj, drugi del kode pa, če prvi pogoj
-ne velja, velja pa drugi pogoj. Z gnezdenjem stavkov lahko to v kodo vključimo
-na naslednji način:
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{prvi} \PY{n}{pogoj}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, če velja prvi pogoj}
-\PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{drugi} \PY{n}{pogoj}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, če prvi pogoj ne velja,}
-        \PY{c+c1}{// velja pa drugi pogoj}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, če ne veljata ne prvi ne drugi pogoj}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-V takem primeru nam je na voljo bližnjica \verb+else if+. Zgornja koda deluje
-popolnoma enako kot spodnja:
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{prvi} \PY{n}{pogoj}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, če velja prvi pogoj}
-\PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{drugi} \PY{n}{pogoj}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, če prvi pogoj ne velja,}
-    \PY{c+c1}{// velja pa drugi pogoj}
-\PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{c+c1}{// koda, ki se izvede, če ne veljata ne prvi ne drugi pogoj}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-Prednost te bližnjice je, da je naša koda krajša in bolj razumljiva.
-Stavke \verb+else if+ lahko tudi verižimo; enemu \verb+if+ stavku lahko sledi
-poljubno mnogo stavkov \verb+else if+. Pri tem bo računalnik pogoje preverjal po
-vrsti. Pri prvem veljavnem pogoju se bo ustavil in izvedel kodo v pripadajočih
-zavitih oklepajih, za čimer ne bo več preverjal pogojev, temveč bo izvajanje
-nadaljeval za zaključkom vseh nanizanih stavkov.
-
-Kakor nam v osnovnem \verb+if+ stavku ni bilo treba pisati dela z \verb+else+,
-če ga nismo potrebovali, nam ga tudi pri uporabi \verb+else if+ ni treba.
-
-\pagebreak
-\begin{examples}
-Naslednji program prebere število in pove, če je večje, manjše ali enako 0.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{stevilo}\PY{p}{;}
-    \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{stevilo}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{stevilo} \PY{o}{\PYZlt{}} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Stevilo je manjse od nic.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{stevilo} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Stevilo je enako 0.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{stevilo} \PY{o}{\PYZgt{}} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Stevilo je vecje od 0.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-3
-\tcblower
-Stevilo je vecje od 0.
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{examples}
-Pogoji se preverjajo po vrsti; izvede se samo koda pri prvem veljavnem pogoju,
-ne glede na to, koliko pogojev za njim je tudi veljavnih.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{a} \PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{7}\PY{p}{;}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{\PYZlt{}} \PY{l+m+mi}{3}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{a je manjsi od 3.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{7}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{a je 7.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{4}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{a je 4.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{a} \PY{o}{\PYZgt{}} \PY{l+m+mi}{1}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{a je vecji od 1.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Nic od nastetega ne velja.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-Program izpiše le eno stvar - \verb+a je 7.+, kljub temu, da velja tudi
-\verb+a > 1+.
-
-\end{examples}
-
-\section{Logični vezniki}
-
-Osnovni operatorji za primerjavo pogosto niso dovolj, da izrazimo željen pogoj.
-Če na primer želimo pogledati, ali je neko število med dvema drugima, tega ne
-moramo narediti samo z eno primerjavo.
-
-Pogoje združujemo s t.i. \emph{logičnimi vezniki}, ki jim včasih pravimo tudi
-\emph{logični operatorji}. Poznamo tri osnovne veznike:
-\begin{itemize}
-  \item \verb+and+ oz.~\verb+&&+ združi dva pogoja tako, da združeni pogoj velja
-	samo v primeru, da veljata oba hkrati.
-  \item \verb+or+ oz.~\verb+||+ združi dva pogoja tako, da združeni pogoj velja
-	v primeru, da velja katerikoli od dveh, ali da veljata oba
-  \item \verb+not+ oz.~\verb+!+ sprejme samo en pogoj. Nov pogoj velja samo
-	takrat, ko originalni pogoj ne velja.
-\end{itemize}
-
-Logična veznika \verb+&&+ (\emph{in}) ter \verb+||+ (\emph{ali}) lahko
-predstavimo z resničnostno tabelo.
-
-\begin{table}[h!]
-  \centering
-  \caption{Resničnostna tabela za in}
-  \vspace{0.1cm}
-  \begin{tabular}{c|c|c}
-	Leva vrednost & Desna vrednost & Vrednost veznika \\
-	\hline
-	resnica & resnica & resnica \\
-	resnica & neresnica & neresnica \\
-	neresnica & resnica & neresnica \\
-	neresnica & neresnica & neresnica
-  \end{tabular}
-\end{table}
-
-\begin{table}[h!]
-  \centering
-  \caption{Resničnostna tabela za ali}
-  \vspace{0.1cm}
-  \begin{tabular}{c|c|c}
-	Leva vrednost & Desna vrednost & Vrednost veznika \\
-	\hline
-	resnica & resnica & resnica \\
-	resnica & neresnica & resnica \\
-	neresnica & resnica & resnica \\
-	neresnica & neresnica & neresnica
-  \end{tabular}
-\end{table}
-
-\begin{examples}
-
-Če želimo preveriti, ali je dano število med dvema drugima, uporabimo
-logični veznik \verb+&&+.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{n}\PY{p}{;}
-    \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{n}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{l+m+mi}{3} \PY{o}{\PYZlt{}} \PY{n}{n} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{o}{\PYZam{}} \PY{n}{n} \PY{o}{\PYZlt{}} \PY{l+m+mi}{9}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{n je med 3 in 9.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\begin{inout}
-5
-\tcblower
-n je med 3 in 9.
-\end{inout}
-
-\end{examples}
-
-\begin{errors}
-  V matematiki pogosto napišemo dvojno primerjavo: \verb+a < b < c+.
-  Če nekaj podobnega napišemo v C++ program, se bo le-ta sicer zagnal, vendar
-  ne bo deloval pravilno. Kaj pričakujemo, da se zgodi, če v tako primerjavo
-  zapišemo \verb+3 < 2 < 1+? Kaj pa se dejansko zgodi?
-\end{errors}
-
-Pri kombiniranju pogojev bodimo previdni glede pravil prednosti. Zanikanje
-(veznik \verb+not+ oz.~\verb+!+) ima namreč prednost pred primerjalnimi
-vezniki (\verb+<+, \verb+==+, \ldots), ter drugima ločnima veznikoma.
-Če v takem primeru uporabljamo zanikanje, moramo zanikan izraz postaviti
-v oklepaje.
-
-\begin{examples}
-  Zanikanje se lahko v večini primerov zapiše tudi na krajši način.
-
-  \begin{tabular}{|c|c|c|}
-	\hline
-	Izraz & Ekvivalenten izraz & Komentar \\
-	\hline
-	\verb+!(a == b)+ & \verb+a != b+ & \\
-	\verb+!(a < b)+ & \verb+a >= b + & Če sta \verb+a+ in \verb+b+ enaka, bo prvi izraz veljaven. \\
-	\verb+!(a <= b)+ & \verb+a > b+ & \\
-	\hline
-  \end{tabular}
-\end{examples}
-
-\begin{examples}
-Napišimo program, ki preveri, ali je uporabnik vpisal prestopno leto.
-Leto je prestopno, če je deljivo s 4; razen, če je hkrati deljivo s 100. Izjema so leta, deljiva
-s 400, ki so prestopna kljub temu, da so deljiva s 100.
-
-Kako te pogoje zapišemo v program? Opazimo, da so leta, deljiva s 400,
-prestopna ne glede na druga pogoja. Če leto ni deljivo s 400, potem mora biti
-deljivo s 4 in ne sme biti deljivo s 100. Povedano krajše; leto mora biti
-deljivo s 400, ali pa s 4 in ne hkrati s 100. Tak pogoj lahko zapišemo z
-logičnimi vezniki.
-
-\begin{Verbatim}[commandchars=\\\{\}]
-\PY{c+cp}{\PYZsh{}}\PY{c+cp}{include} \PY{c+cpf}{\PYZlt{}stdio.h\PYZgt{}}
-
-\PY{k+kt}{int} \PY{n+nf}{main}\PY{p}{(}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-    \PY{k+kt}{int} \PY{n}{leto}\PY{p}{;}
-    \PY{n}{scanf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{\PYZpc{}d}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{,} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{n}{leto}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{k}{if} \PY{p}{(}\PY{n}{leto} \PY{o}{\PYZpc{}} \PY{l+m+mi}{400} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{0} \PY{o}{|}\PY{o}{|} \PY{p}{(}\PY{n}{leto} \PY{o}{\PYZpc{}} \PY{l+m+mi}{4} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{0} \PY{o}{\PYZam{}}\PY{o}{\PYZam{}} \PY{o}{!}\PY{p}{(}\PY{n}{leto} \PY{o}{\PYZpc{}} \PY{l+m+mi}{100} \PY{o}{=}\PY{o}{=} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{)}\PY{p}{)}\PY{p}{)} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Leto je prestopno.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}} \PY{k}{else} \PY{p}{\PYZob{}}
-        \PY{n}{printf}\PY{p}{(}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{l+s}{Leto ni prestopno.}\PY{l+s+se}{\PYZbs{}n}\PY{l+s}{\PYZdq{}}\PY{p}{)}\PY{p}{;}
-    \PY{p}{\PYZcb{}}
-    \PY{k}{return} \PY{l+m+mi}{0}\PY{p}{;}
-\PY{p}{\PYZcb{}}
-\end{Verbatim}
-
-\end{examples}
-
-\end{document}
diff --git a/tmplt.tex b/templates/template.tex
similarity index 98%
rename from tmplt.tex
rename to templates/template.tex
index 2488b90..e06b020 100644
--- a/tmplt.tex
+++ b/templates/template.tex
@@ -7,6 +7,9 @@
 \usepackage[T1]{fontenc}
 \usepackage[slovene]{babel}
 
+%#block packages
+%#endblock
+
 \usetikzlibrary{calc}
 
 \setlength\parindent{0pt}
@@ -209,12 +212,18 @@
         at (title.east) {#1};
   }
 }
-\title{Naslov/tema ure}
+
+\title{
+%#block title
+%#endblock
+}
 \date{}
 
 \begin{document}
 \maketitle
 
+%#block content
+
 \section{Poglavje, če ima ta tema poglavja}
 
 Nek tekst o temi poglavja in recimo \emph{novi pojmi}.
@@ -235,4 +244,6 @@ \section{Poglavje, če ima ta tema poglavja}
 Pogoste napake/opozorila pri tej temi.
 \end{errors}
 
+%#endblock
+
 \end{document}